Poslanica Papeža Frančiška

DOBRA POLITIKA V SLUŽBI MIRU

 

1. »Mir tej hiši!«
Ko je Jezus razposlal apostole oznanjat evangelij, jim je rekel: »V katerokoli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' In če bo v njej prebival miroljuben človek, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam« (Lk 10,5-6).

Prinašanje miru je osrednja naloga Kristusovih učencev. Ta dar je namenjen vsem, možem in ženam, ki upajo v mir sredi drame in nasilja človeške zgodovine.  »Hiša«, o kateri govori Jezus, je vsaka družina, vsaka skupnost, dežela in celina v svoji edinstvenosti in zgodovini. Predvsem pa je to vsak človek, brez razlike in zapostavljanja. To je tudi naša »skupna hiša«, naš planet, na katerega nas je Bog postavil, da na njem prebivamo, in za katerega smo dolžni skrbeti.

To naj bo tudi moje voščilo ob začetku novega leta: »Mir tej hiši!«

2. Izzivi za dobro politiko
Mir je podoben upanju, o katerem govori pesnik Charles Péguy.  Je kakor nežen cvet, ki si prizadeva, da bi se razcvetel sredi skalovja nasilja. Vemo, da uveljavljanje moči za vsako ceno povzroča zlorabe in krivice. Politika je osnovno sredstvo za oblikovanje družbene zavesti in človeških dejavnosti, vendar pa, če tisti, ki se z njo ukvarjajo, tega ne razumejo kot služenje človeški skupnosti, lahko postane sredstvo nasilja, zapostavljanja in celo uničevanja.

Jezus pravi: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35). Papež sv. Pavel VI. je poudaril: »Resno jemati politično urejanje – na njegovih različnih krajevnih, pokrajinskih, državnih in ves svet obsegajočih področjih – pomeni pritrjevati nalogi človeka, in sicer vsakega človeka, da spozna, kaj je in koliko je vredna svobodna izbira, ki mu je dana na voljo, in da tako prispeva svoj delež k uresničevanju blaginje svojega kraja, naroda in človeštva« (Pavel VI., Apostolsko pismo Ob osemdesetletnici, 14. maja 1971, 46).

Dejansko je politična dejavnost in odgovornost stalni izziv za vse, ki sprejemajo nalogo služiti lastni deželi, skrbeti za njene prebivalce in ustvarjati razmere za dostojno in pravično prihodnost. Če se politika uresničuje na temeljnem spoštovanju življenja, svobode in človekovega dostojanstva, lahko postane odlična oblika ljubezni.

3. Ljubezen in človeške kreposti, ki so potrebne za službo človekovih pravic in miru
Papež Benedikt XVI. je zapisal: »K tej ljubezni je v skladu svojim poklicem in svojim vplivom v polisu poklican vsak kristjan. […] Ko prizadevanje za skupno dobro razvnema ljubezen, zmore storiti več kot zgolj svetno ali politično prizadevanje. […] Ko človekovo delo na zemlji navdihuje ljubezen, prispeva k zidanju tistega vesoljnega Božjega mesta, h kateremu je usmerjena zgodovina človeške družine.«  V tem načrtu se lahko prepoznavajo vsi politiki katere koli kulturne ali verske pripadnosti, ki si skupaj prizadevajo za dobro človeške družine s tem, da uresničujejo človeške kreposti, ki so del pristne politične dejavnosti: pravičnost, enakost, medsebojno spoštovanje, iskrenost, poštenost, zvestoba.

V tej zvezi je primerno spomniti na »blagre politikov«, ki jih je predlagal vietnamski kardinal Francois-Xavier Nguyen Van Thuan, ki je kot zvest pričevalec za evangelij umrl leta 2002.

– Blagor politiku, ki ima močno zavest in globoko spoznanje svojega poslanstva.
– Blagor politiku, čigar osebnost izraža verodostojnost.
– Blagor politiku, ki dela za javni blagor in ne za lastno korist.
– Blagor politiku, ki je zvest.
– Blagor politiku, ki dela za edinost.
– Blagor politiku, ki si prizadeva za uresničitev korenitih sprememb.
– Blagor politiku, ki zna poslušati.
– Blagor politiku, ki ne pozna strahu.

Vsak nov mandat, vsako prenehanje mandata, vsaka doba javnega življenja je priložnost, da se vrnemo k izviru in k določbam, ki navdihujejo pravičnost in zakonitost. Prepričani smo, da je pristna politika v službi miru; spoštuje in pospešuje temeljne človekove pravice, ki so hkrati vzajemne naloge, da se med sedanjimi in prihodnjimi rodovi ustvarja povezava zaupanja in priznavanja.

4. Napake politike
Poleg kreposti, žal, tudi v politiki ne manjka napak, ki izhajajo bodisi iz osebne nesposobnosti bodisi iz pokvarjenosti okolja in ustanov. Vsem je jasno, da napake političnega življenja uničujejo verodostojnost ustanov, znotraj katerih se dogajajo, ter škodujejo ugledu, odločitvam in dejavnostim ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Te napake slabijo ideal pristne demokracije, so sramota za javno življenje in nevarne za javni mir: korupcija v svojih neštetih oblikah nezakonitega prilaščanja javnih dobrin ali razvrednotenja oseb, zanikanje pravic, kršitev družbenih pravil, nezakonito bogatenje, uveljavljanje oblasti z močjo ali pod samovoljno pretvezo »višjih interesov«, težnja po ohranjanju oblasti, ksenofobija in rasizem, zavračanje skrbi za naravo, nedopustno izkoriščanje naravnih virov zaradi neposredne koristi, preziranje tistih, ki so bili prisiljeni v izgnanstvo.

5. Dobra politika pospešuje udeležbo mladih in zaupanje v drugega
Ko želi politična oblast zavarovati le koristi nekaterih privilegiranih posameznikov, je prihodnost ogrožena. Mladi lahko zapadejo v malodušje, kajti obsojeni so na življenje na obrobju družbe in nimajo možnosti za udeležbo pri načrtovanju prihodnosti. Ko pa se, nasprotno, politika konkretno zavzema za spodbujanje talentov mladih in njihove poklicanosti, ki težijo k uresničenju, se mir razširi v zavest in na obraze. Gre za dinamično zaupanje, s čimer hočemo reči, »zaupam vate in verjamem s teboj« kot možnost, da skupaj delamo za skupni blagor. Politika ustvarja mir, če priznava darove in sposobnosti vsakega človeka. »Kaj je lepšega, kot je odprta dlan? Dana nam je od Boga za darovanje in prejemanje. Bog ni hotel, da z njo ubijamo (prim. 1 Mz 4,1ss) ali povzročamo trpljenje, marveč da ozdravljamo in pomagamo živeti. Poleg srca in razumnosti tudi roka lahko postane instrument dialoga.«

Vsak lahko prispeva svoj kamenček h graditvi skupnega doma. Pristno politično življenje, utemeljeno na pravu in poštenem dialogu med subjekti, se prenavlja na prepričanju, da vsaka ženska in vsak moški ter vsaka generacija skrivajo v sebi obljubo, ki more sprostiti nove odnosne, intelektualne, kulturne in duhovne sile. Takšno zaupanje ni nikoli lahko, kajti človeška razmerja so zapletena. Zlasti v današnjih časih živimo v ozračju nezaupanja, ki korenini v strahu pred drugim in neznanim, v bojazni, da bi izgubili lastne ugodnosti. To se kaže, žal, tudi v politiki, ko se oklepamo zaprtosti ali nacionalizma, ki postavlja pod vprašaj bratstvo, katerega globalizirani svet še kako potrebuje. Danes bolj kot kdaj koli prej naše skupnosti potrebujejo »delavce miru«, pristne poslance in pričevalce Boga Očeta, ki želi dobro in srečo človeškemu rodu.

6. Proti vojni in širjenju strahu
Ko se sto let po koncu prve svetovne vojne spominjamo mladih, ki so padli v vojaških spopadih in kot civilne žrtve, danes bolj kot včeraj spoznavamo strašen pouk bratomornih vojn, tega namreč, da miru ne moremo meriti zgolj z ravnovesjem moči in strahu. Držati drugega v strahu pomeni imeti ga za predmet in zanikati njegovo dostojanstvo. To je razlog, zaradi katerega vnovič potrjujemo, da sta stopnjevanje napetosti zaradi zastraševanja kakor tudi nenadzorovano oboroževanje v nasprotju z moralo in s prizadevanjem za resnično slogo. Nasilje nad najranljivejšimi osebami prispeva k begu celih rodov, ki iščejo mirne kraje. Ne podpiramo političnih govorov, ki skušajo migrantom naprtiti vse zlo in revnim jemljejo upanje. Treba je poudariti, da je mir utemeljen na spoštovanju vsake osebe, kakršna koli je njena zgodovina, na spoštovanju pravic in skupnega dobrega, stvarstva, ki nam je zaupano, in na moralnem bogastvu, ki so nam ga zapustili prejšnji rodovi.

Prav posebej se naša misel obrača k otrokom, ki živijo v krajih, kjer divjajo spopadi, in k vsem, ki si prizadevajo, da bi zavarovali njihovo življenje in pravice. Na svetu en otrok izmed šestih trpi zaradi vojnega nasilja ali njegovih posledic, če ni celo sam vpoklican, da tudi on postane vojak ali talec oboroženih skupin. Pričevanja vseh, ki si prizadevajo za varovanje dostojanstva in spoštovanja pravic otrok so zelo dragocena za prihodnost človeštva.

7. Velik projekt za mir
V teh dneh se spominjamo sedemdesete obletnice Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je bila sprejeta kmalu po koncu druge svetovne vojne. V tej zvezi se spomnimo opozorila papeža sv. Janeza XXIII: »Ko se v ljudeh prebudi zavest njihovih pravic, tedaj ni mogoče, da se ne bi prebudila tudi zavest pripadajočih dolžnosti v osebah, ki so nosilci uveljavljanja pravic kot zahtev in izražanja njihovega dostojanstva; in v drugih človeških bitjih kot naloga priznavanja istih pravic in spoštovanja le-teh.«

Mir je dejansko sad velikega političnega projekta, utemeljenega na medsebojni odgovornosti in na soodvisnosti človeških bitij. Je tudi izziv, ki ga moramo sprejemati dan za dnem. Mir je sad spreobrnitve srca in duše, zato je lahko prepoznati tri nerazdružljive razsežnosti notranjega in občestvenega miru:
– mir s samim seboj, ki zavrača nepomirljivost, jezo in nepotrpežljivost, ali kakor pravi sv. Frančišek Saleški, ko priporoča »nekaj nežnosti do samega sebe«, da bi izkazovali tudi »nekaj nežnosti tudi drugim«;
– mir z drugim: z družinskim članom, prijateljem, tujcem, revnim, trpečim …; tvegajoč srečanje in poslušajoč sporočilo, ki ga ta prinaša;
– mir s stvarstvom v odkrivanju veličine Božjega daru in delež naše odgovornosti, ki jo ima vsak izmed nas kot prebivalec sveta, državljan in dejavnik prihodnosti.

Politika miru, ki pozna človeško krhkost in sprejema dolžnosti, se lahko vedno pridruži duhu Magnifikata, ki ga Marija, mati Kristusa Odrešenika in kraljica miru poje v imenu vsega človeštva: »Od rodu do rodu traja njegovo usmiljenje njim, ki mu v strahu služijo. Moč je skazal s svojo roko, razkropil je nje, ki so napuhnjenih misli; […] spomnil se je usmiljenja, kakor je govoril našim očetom do Abrahama in njegovega rodu na veke« (Lk 1,50).

Iz Vatikana, 8. decembra 2018.
Frančišek

nalagam novice...