Verouk, sveta maša, Bog, obveznost, resnost ...

Pred nami je novo veroučno leto. Starši boste ponovno vpisali k verouku svoje otroke. Po večini družin veroukarjev se bodo zopet začela stresna nedeljska jutra, ko boste starši silili in prepričevali otroke, da morajo iti po listek k maši. Z žalostjo ugotavljam, da bi lahko na prste rok preštel družine od vseh 200 veroukarjev, ki ste prihajali k sveti maši tudi med počitnicami. Ob tem se mi poraja misel, kakšen pomen sploh ima sveta maša za večino staršev naše župnije? Ko ste starši prinesli svojega otroka h krstu, ste pred vso cerkvijo, župnikom in Bogom slovesno obljubili, da boste otroka »vzgajali v veri, da bo spolnjeval Božje zapovedi in ljubil Boga, in svojega bližnjega, kakor nas je naučil Jezus.« Potem pa z žalostjo ugotavljam, da so pri marsikom bile to samo besede. Kajti konkretno življenje govori povsem drugo zgodbo. Od 201 veroukarja je v preteklem letu sveto mašo obiskovalo povprečno samo 65 – 70 otrok! To je komaj tretjina vseh vero-ukarjev. Seveda za obisk svete maše niso krivi sami otroci. Krivi ste starši. Vam so vse druge dejavnosti vas ali vaših otrok bolj pomembne od obiska svete maše. Bojazni, ki se zoperstavljata temu idealu, pa sta naslednji. Najprej, ko človek razmišlja, da mu želita Bog in domači župnik odvzeti še tiste trenutke uživanja, ki jih imate ob resnično napornih službah, drugi pa je misel, ki se največkrat pojavlja pri moški: „Kaj bodo pa rekli moji sodelavci in prijatelji, da sem postal copata in poženščen.“ Prva bojazen ima svoj izvor že v raju. Natančneje pri Evi, ki je bila Adamu dana za več kot samo pomočnico. Žal pa je nasedla hudičevi ukani in je zato mislila, da ju Bog omejuje, ko jima ne dovoli jesti od drevesa življenja. Poprijela je pobudo v svoje roke z namenom, da ona sama uredi situacijo in jo spelje, tako kot se zdi njej prav. Kasneje se izkaže, da je bila ta odločitev napačna. Jasno se ta isti model še danes ponavlja, saj smo vendar njeni potomci. Ali je bil Adam zato upravičen? Ne. Imel je lastno voljo in bi se lahko odločil drugače ter bil bolj „aktiven“. Tudi danes bi se lahko moški po družinah odločali drugače. Zato ni opravičila, kadar se pasivno umaknejo in vse skupaj prepu-stijo ženi. Da ne bo pomote, žena tukaj ni nič kriva. Je pač tista, ki skuša „reševati“, kakor pač ve in zna, toda to žal ni prava oziroma idealna rešitev. In ravno to dejanje – pasivno umikanje „poženšči“ moškega, ne pa dru-ženje z Bogom. Ko moški izgublja svoje srce, začenja vedno bolj „igrati“, ne pa tudi živeti moške vloge, da se na videz reši vsaj nekaj, kar se rešiti da. Žal pa s tem slepljenjem moški duši svoje moško srce. Ko ob vsem tem „reševanju“ moški napačno sklepa, da želi tudi Bog zatreti njegovo srce, torej še tisto, kar mu je ostalo, se umakne od vsepovsod. Kje naj ga potem iščemo? V resnici pa je ravno Bog tisti, ki moškemu lahko pomaga pridobiti nazaj možatost in svoje srce, ki mu pripada. Ne morem pozabiti prizora, ki sem ga sam doživel v cerkvi, kako je otrok, ki je obiskoval tretji razred, občudoval svojega očeta, ki je sedel poleg njega v cerkvi in molil. Ta otrok je bil v devetih nebesih ob tem prizoru. Morda tudi zato, ker ta oče ni ravno obiskovalec cerkve. Ampak to, da ga je njegov sin videl v cerkvi, pri maši in moliti, to je bilo nekaj najlepšega za njegovega sina. Dragi starši, če želite narediti nekaj najlepšega za svojo družino, potem začnite skupaj hoditi k sveti maši. To vam lahko potrdijo vse tiste družine, ki to že delate in tudi sam vam lahko to potrdim iz lastne izkušnje. Doma smo živeli 6 kilometrov oddaljeni od župnijske cerkve. V zasavskem hribovju. Avtomobila do leta 1987 nismo imeli, ker starša nista imela vozniškega dovoljenja. Tako, da smo hodili peš, vsako nedeljo 6 kilometrov v eno smer in 6 kilometrov v drugo smer. Vsako nedeljo ne glede na vreme, počitnice, družinska praznovanja itd. In danes so moji najlepši spomini na otroštvo ravno to, kako smo hodili k sveti maši.

Dragi starši glavna obveznost vas in vaših otrok, ki jih boste vpisali k verouku, je, da obiskujete nedeljsko sveto mašo. Če želite, da bo vaš otrok lahko nadaljeval in napredoval pri verouku in tako prejel nekatere zakramente, boste morali stvari in obveznosti prilagoditi temu. Želim vam prijeten začetek šolskega leta in strpno ter blagoslova polno službeno okolje. Rad vas imam. Naj bo Bog z vami na vseh vaših poteh.

župnik Andrej

 

nalagam novice...