Spoštovani duhovniki in drugi pastoralni sodelavci,

pošiljamo vam peto spodbudo iz niza spodbud, ki jih za vas pripravljamo in jih prejemate ob četrtkih vsakih štirinajst dni, v pripravi na izvolitev novih članov Župnijskih pastoralnih svetov (ŽPS). 
Vabimo vas, da jih po svojih možnostih tudi uporabite in vključite v pastoralno dogajanje župnije.
Na koncu prilagamo še dve pričevanji, ki vsebinsko dopolnjujeta spodbudo in ju lahko po potrebi vključite v župnijsko komunikacijo ali pastoralno delo.

Spodbuda 5

Štirje stebri župnije – ravnotežje, ki ga gradi ŽPS

Svetopisemska misel:

»Različni so milostni darovi, Duh pa je isti.« (1 Kor 12,4)

Apostol Pavel nas spominja, da Bog v vsakem človeku prebuja drugačne darove, vendar je Duh, ki jih povezuje, isti. Raznolikost ni znamenje razdeljenosti, temveč bogastvo Cerkve. Nekdo je močan v molitvi, drugi v služenju bližnjemu, tretji v oznanjevanju ali povezovanju ljudi. Kadar ti darovi najdejo svoje mesto in se med seboj dopolnjujejo, župnija živi v ravnotežju in raste kot občestvo.

Življenje župnije stoji na štirih temeljnih stebrih: bogoslužju, karitativni dejavnosti, oznanjevanju in občestvu. Ti stebri niso ločeni drug od drugega, ampak se prepletajo in podpirajo. Bogoslužje daje vir in središče, iz katerega vse izhaja, karitativna dejavnost konkretno izraža vero v dejanjih ljubezni, oznanjevanje ohranja živost evangelija in odpira pogled navzven, občestvo pa povezuje ljudi v dom, kjer se vera živi in deli.

Pomembno je, da noben od teh stebrov ne ostane zapostavljen. Župnija, ki živi le iz bogoslužja brez karitativne odprtosti, tvega zaprtost vase. Župnija, ki se posveča le dejavnosti brez molitve, izgubi notranji vir. Župnija, ki oznanja, a ne gradi odnosov, ostane brez domačnosti. Ravnotežje med temi stebri omogoča, da vera ostaja živa, utelešena in odprta.

Vsak član župnijskega občestva je povabljen, da v tem štirikotniku najde svoj prostor. Biti del občestva pomeni več kot zgolj pripadati. Pomeni sodelovati, po svojih močeh prispevati ter se vključevati v bogoslužje, karitativno dejavnost, oznanjevanje ali povezovanje ljudi. Ne morejo vsi delati vsega, lahko pa vsak naredi nekaj. Prav v tem se razodeva bogastvo različnih darov, ki jih Sveti Duh deli.

Pri tem ima Župnijski pastoralni svet posebno nalogo. Ni namenjen temu, da bi vse izvajal sam, ampak da pomaga videti celoto. ŽPS ima vlogo usklajevanja, povezovanja in razločevanja, da noben steber ne ostane prezrt in da se dejavnosti ne razpršijo brez skupne smeri. Pomaga ohranjati ravnotežje med molitvijo in delovanjem, med notranjim življenjem in odprtostjo navzven, med posameznimi pobudami in skupno vizijo.

Ko župnija živi iz vseh štirih stebrov in ko jih Župnijski pastoralni svet povezuje v skupno pot, postaja prostor, kjer se vera ne le oznanja, ampak tudi živi. Takšna župnija omogoča, da se različni darovi srečujejo, dopolnjujejo in služijo istemu cilju – rasti Kristusovega telesa v konkretnem občestvu.

Ravnotežje, ki se rojeva iz poslušanja Duha in sodelovanja ljudi, ni nekaj samoumevnega. Je dar in hkrati naloga. Tam, kjer se zanj zavestno trudimo, župnija postaja kraj vere, upanja in ljubezni – kraj, kjer ima vsak svoj prostor in kjer Duh resnično deluje.

Apostol Pavel v pismu Galačanom pokaže, po čem lahko prepoznamo resnično delovanje Svetega Duha. Sadovi Duha niso zunanja uspešnost ali moč argumentov, temveč notranja drža človeka. Kjer so navzoči ljubezen, mir, blagost in potrpežljivost, tam Duh resnično deluje. Prav takšno ozračje je temelj vsakega zrelega občestva in še posebej dela župnijskega pastoralnega sveta.

Dobri svetovalci niso tisti, ki imajo vedno prav ali ki najhitreje ponudijo rešitev. Prav tako niso tisti, ki želijo prevladati ali uveljaviti lastno mnenje. Dobri svetovalci so ljudje, pri katerih zaznamo notranji mir, zanesljivost, odprtost za druge, zdravo kritičnost, vizijo, prepoznavanje izzivov, pogled v prihodnost, zaupanje v Božjo previdnost … Njihova beseda ne razdvaja, ampak povezuje. Njihova navzočnost ne stopnjuje napetosti, ampak ustvarja prostor zaupanja. V takšnem ozračju lahko skupnost raste in sprejema odločitve, ki niso sad trenutnega razpoloženja, temveč skupnega razločevanja.

Biti dober svetovalec pomeni imeti držo poslušanja in molitve. Tak človek se zaveda svojih omejitev in ne gradi na lastni popolnosti. Odprt je za vprašanja, sposoben priznati, da morda nima vseh odgovorov, in pripravljen iskati Božjo voljo skupaj z drugimi. Ta notranja svoboda omogoča, da se tudi različna mnenja ne doživljajo kot grožnja, ampak kot priložnost, da Sveti Duh razširi obzorje razmišljanja.

V pastoralnem svetu je zelo pomembna tudi zdrava kritična presoja. Ta ni v nasprotju z vero, ampak je njen sestavni del. Pomaga ločevati med tem, kar vodi k življenju, in tem, kar zapira, med tistim, kar gradi občestvo, in tistim, kar ga razkraja. Dobri svetovalci znajo združevati pogum in razumnost, odločnost in spoštovanje, jasnost in blagost. Ne bežijo pred zahtevnimi vprašanji, a jih obravnavajo z mirnostjo in odgovornostjo.

Dobri svetovalci imajo tudi čut za Cerkev. Ne gledajo le z vidika osebnih izkušenj ali interesov, ampak ohranjajo širši pogled na življenje župnije, krajevne Cerkve in Cerkve kot celote. Znajo prepoznavati karizme, ki jih Bog podarja posameznikom, in spodbujati, da se ti darovi vključujejo v služenje občestvu. Tako pomagajo graditi župnijo, v kateri ima vsak človek svoje mesto in svojo nalogo.

Dobri svetovalci niso popolni ljudje. So pa odprti. Odprti za Boga, za druge in za pot, ki se pogosto razodeva postopoma, skozi dialog, molitev in skupno razločevanje. So ljudje iskrenosti, občestvenega duha, spoštovanja in notranjega poguma. Zmorejo mirnost tudi v napetih trenutkih in zvestobo tudi takrat, ko rešitve niso takoj jasne.

Tam, kjer v župnijskem pastoralnem svetu delujejo takšni ljudje, Duh resnično vodi Cerkev. Odločitve, ki zorijo v molitvi, poslušanju in medsebojnem spoštovanju, postajajo znamenje Božje navzočnosti. Dobri svetovalci pomagajo, da župnija ostaja prostor miru, rasti in upanja ter kraj, kjer se Božja volja išče in sprejema skupaj.

PRIČEVANJA:

Če so sožupljani na volitvah v ŽPS v meni prepoznali vernika, ki lahko s svojimi darovi pripomore nekaj dobrega k župniji, je prav, da sem to sprejel in to nalogo opravljam po najboljših močeh. Nad izvolitvijo sem bil pozitivno presenečen. Vidim tudi, da lahko kot član ŽPS k poslanstvu župnije prispevam bolj učinkovito, kot bi sicer.

Gorazd

Vlogo v ŽPS sem sprejela, ker so me drugi očitno prepoznali kot nekoga, ki jih lahko zastopa in s svojim življenjem in delovanjem prispeva k župniji. Tako lahko konkretno pomagam pri dogodkih ter ponudim pogled, kako k veri pritegniti tudi tiste, ki še niso tako vključeni. Župniku pa lahko lažje iz življenjskih izkušenj predstavim, kako »povprečen« človek gleda na določena verska vprašanja.

Darja