Spoštovani duhovniki in drugi pastoralni sodelavci,

pošiljamo vam prvo spodbudo iz niza spodbud, ki jih bomo pripravili za vas in jih boste prejeli ob četrtkih vsakih štirinajst dni, v pripravi na izvolitev novih članov Župnijskih pastoralnih svetov (ŽPS). Spodbuda je pripravljena v treh oblikah:

• Klasična oblika – celotno besedilo, primerno za branje, tisk ali interno uporabo v skupinah.
• SEO – oblikovana različica – primerna za objavo na spletnih in župnijskih straneh, z urejeno strukturo in poudarki za lažje spletno branje.
• Skrajšana oblika – prilagojena za objavo na spletnih straneh ali družbenih omrežjih, zlasti za Facebook.

Vabimo vas, da jih po svojih možnostih tudi uporabite in vključite v pastoralno dogajanje župnije.

Na koncu prilagamo še dve pričevanji, ki vsebinsko dopolnjujeta spodbudo in ju lahko po potrebi vključite v župnijsko komunikacijo ali pastoralno delo.

Spodbuda 1:

Župnija smo mi – poklicani k sodelovanju

Svetopisemska misel apostola Pavla: »Vi ste Kristusovo telo in vsak zase njegov ud« (1 Kor 12,27), nas postavlja pred temeljno resnico naše vere in našega življenja v Cerkvi. Cerkev ni nekaj zunanjega, oddaljenega ali abstraktnega. Cerkev ni stavba, ni pisarna, ni upravna enota. Cerkev smo mi – občestvo krščenih, poklicanih, da skupaj oblikujemo prostor Gospodove navzočnosti. Vsak človek, vsaka družina, vsaka življenjska zgodba je dragocen kamen v mozaiku, ki mu rečemo župnijsko občestvo. Nihče ni premajhen, da ne bi mogel česa prispevati, in nihče ni odveč, da ne bi bil potreben. Kakršenkoli dar človek prinese – znanje, čas, molitev, skrb za sočloveka, ustvarjalnost ali preprosto pripravljenost biti navzoč – vse to gradi Kristusovo telo.

Ko stopamo v čas, v katerem želimo okrepiti sodelovanje v župnijah, je prav, da si najprej ogledamo svojo identiteto. Župnija je najprej občestvo krščenih, v katerem vsak človek živi podarjeni dar. Krst ni le osebni dogodek, temveč prejem poslanstva v celotnem občestvu Cerkve: dar življenja v Kristusu in hkrati poslanstvo, biti del njegovega telesa. Zato je prvo vprašanje, ki si ga moramo postaviti: Kako razumemo svojo krščansko identiteto? Ali se zavedamo, da smo deli telesa, ki živi samo, če vsi njegovi udje sodelujejo?

Današnji čas kliče po misijonarski drži. Župnija ne more več živeti iz vzorcev preteklosti, ko je bilo dovolj, da je duhovnik poskrbel za vse, ljudje pa so »prišli«. Cerkev danes vabi v nov način razmišljanja: iz pasivnosti v sodelovanje, iz »oni« v »mi«. Ne govorimo več o župniji, kot da je to nekdo drug. Župnija smo mi – vsak od nas, ki želi, da bi v našem kraju živela Božja beseda, da bi ljudje našli oporo, da bi otroci rasli v veri, da bi se ranjeni počutili sprejete in da bi v različnih skupinah uresničevali skupno poslanstvo.

Vsak človek je obdarjen z darovi, ki jih Sveti Duh podarja Cerkvi. Nekateri imajo dar organizacije, drugi molitve, tretji poslušanja, četrti ustvarjalnosti, nekateri pastoralne izkušnje, drugi poklicno znanje in spretnosti. Ko te darove delimo, občestvo zaživi. Pavel pravi, da oko ne more reči roki: »Ne potrebujem te.« Prav tako roka ne more reči glavi: »Lahko delam brez tebe.« Tako je tudi v župniji: drug drugega potrebujemo, da Kristusova navzočnost med nami ne oslabi, temveč raste.

V tej luči je delo Župnijskega pastoralnega sveta in vseh drugih župnijskih skupin nekaj izjemno dragocenega. ŽPS ni administrativno telo, temveč srce razločevanja. Je prostor, kjer se posluša, pogovarja, razmišlja in oblikuje smer. Je kraj, kjer se lahko izrazi resnična skrb za občestvo – ne le, kako bomo nekaj izvedli, temveč zakaj in v kakšnem duhu. Delovni načrt, ki ga pripravljamo in proces sodelovanja, ki ga želimo okrepiti, nista tehnična naloga, temveč izraz tega, da želimo živeti kot živa Cerkev, ne kot opazovalci, temveč kot soustvarjalci.

Zato je današnje povabilo namenjeno duhovnikom: da v ljudeh prepoznavajo darove in jih nežno ter vztrajno vabijo k sodelovanju. Ljudje večkrat ne vedo, da imajo dar; nekateri so negotovi, drugi preveč skromni, tretji potrebujejo le besedo spodbude. Hkrati pa je to povabilo vsem župljanom: da se ne bojijo izpostaviti, stopiti naprej, ponuditi svojo pomoč, svojo misel, svojo pripravljenost. Nihče ne pričakuje popolnosti; Cerkev potrebuje ljudi, ne strokovnjakov. Potrebuje srce, ne popolnih načrtov.

Ko se bomo razpeli med odgovornost in zaupanje, med načrt in duhovno občutljivost, med sodelovanje in osebni dar, bo župnija zares zaživela kot Kristusovo telo. Ne kot projekt, ampak kot občestvo, v katerem je vsak človek sprejet, vsak dar zaželen in vsaka oseba potrebna.

Župnija smo mi. In ko mi stopimo skupaj, takrat Cerkev postane tisto, kar je po Božjem načrtu: dom, prostor novega upanja, kraj srečanja s Kristusom.

 

SEO OBLIKA

Župnija smo mi – poklicani k sodelovanju v občestvu Cerkve

OPIS
Spodbuda k župnijskemu sodelovanju: Cerkev smo mi – Kristusovo telo, obdarjeno z darovi, ki gradijo občestvo, poklicano k odgovornosti in misijonarski drži.

Uvodna svetopisemska misel

Svetopisemska misel apostola Pavla: »Vi ste Kristusovo telo in vsak zase njegov ud« (1 Kor 12,27), nas postavlja pred temeljno resnico naše vere in našega življenja v Cerkvi. Cerkev ni nekaj zunanjega, oddaljenega ali abstraktnega. Cerkev ni stavba, ni pisarna, ni upravna enota. Cerkev smo mi – občestvo krščenih, poklicanih, da skupaj oblikujemo prostor Gospodove navzočnosti.

Vsak človek, vsaka družina, vsaka življenjska zgodba je dragocen kamen v mozaiku, ki mu rečemo župnijsko občestvo. Nihče ni premajhen in nihče ni odveč. Kakršenkoli dar človek prinese – znanje, čas, molitev, skrb za sočloveka, ustvarjalnost ali preprosto pripravljenost biti navzoč – vse to gradi Kristusovo telo.

Identiteta župnije in krstni dar

Ko stopamo v čas, v katerem želimo okrepiti sodelovanje v župnijah, je prav, da si najprej ogledamo svojo identiteto. Župnija je najprej občestvo krščenih, v katerem vsak človek živi podarjeni dar.

Krst ni le osebni dogodek, temveč prejem poslanstva v celotnem občestvu Cerkve: dar življenja v Kristusu in hkrati poslanstvo, biti del njegovega telesa. Zato je prvo vprašanje, ki si ga moramo postaviti: Kako razumemo svojo krščansko identiteto? Ali se zavedamo, da smo deli telesa, ki živi samo, če vsi njegovi udje sodelujejo?

Živeti misijonarsko držo

Današnji čas kliče po misijonarski drži. Župnija ne more več živeti iz vzorcev preteklosti, ko je bilo dovolj, da je duhovnik poskrbel za vse, ljudje pa so »prišli«. Cerkev danes vabi v nov način razmišljanja: iz pasivnosti v sodelovanje, iz »oni« v »mi«.

Ne govorimo več o župniji, kot da je to nekdo drug. Župnija smo mi – vsak od nas, ki želi, da bi v našem kraju živela Božja beseda, da bi ljudje našli oporo, da bi otroci rasli v veri, da bi se ranjeni počutili sprejete in da bi v različnih skupinah uresničevali skupno poslanstvo.

Darovi Svetega Duha v občestvu

Vsak človek je obdarjen z darovi, ki jih Sveti Duh podarja Cerkvi.

• nekateri imajo dar organizacije,
• drugi molitve,
• tretji poslušanja,
• četrti ustvarjalnosti,
• nekateri pastoralne izkušnje,
• drugi poklicno znanje in spretnosti.

Ko te darove delimo, občestvo zaživi. Pavel pravi, da oko ne more reči roki: »Ne potrebujem te.« Prav tako roka ne more reči glavi: »Lahko delam brez tebe.« Tako je tudi v župniji: drug drugega potrebujemo, da Kristusova navzočnost med nami ne oslabi, temveč raste.

Vloga Župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS)

V tej luči je delo Župnijskega pastoralnega sveta in vseh drugih župnijskih skupin nekaj izjemno dragocenega. ŽPS ni administrativno telo, temveč srce razločevanja.

Je prostor, kjer se posluša, pogovarja, razmišlja in oblikuje smer. Je kraj, kjer se lahko izrazi resnična skrb za občestvo – ne le, kako bomo nekaj izvedli, temveč zakaj in v kakšnem duhu.

Delovni načrt, ki ga pripravljamo, in proces sodelovanja, ki ga želimo okrepiti, nista tehnična naloga, temveč izraz tega, da želimo živeti kot živa Cerkev, ne kot opazovalci, temveč kot soustvarjalci.

Povabilo duhovnikom in župljanom

Zato je današnje povabilo namenjeno duhovnikom: da v ljudeh prepoznavajo darove in jih nežno ter vztrajno vabijo k sodelovanju.

Ljudje večkrat ne vedo, da imajo dar; nekateri so negotovi, drugi preveč skromni, tretji potrebujejo le besedo spodbude.

Hkrati pa je to povabilo vsem župljanom: da se ne bojijo izpostaviti, stopiti naprej, ponuditi svojo pomoč, svojo misel, svojo pripravljenost. Nihče ne pričakuje popolnosti; Cerkev potrebuje ljudi, ne strokovnjakov. Potrebuje srce, ne popolnih načrtov.

Župnija kot Kristusovo telo

Ko se bomo razpeli med odgovornost in zaupanje, med načrt in duhovno občutljivost, med sodelovanje in osebni dar, bo župnija zares zaživela kot Kristusovo telo.

Ne kot projekt, ampak kot občestvo, v katerem je vsak človek sprejet, vsak dar zaželen in vsaka oseba potrebna.

Župnija smo mi. In ko mi stopimo skupaj, takrat Cerkev postane tisto, kar je po Božjem načrtu: dom, prostor novega upanja, kraj srečanja s Kristusom.

 

FACEBOOK POVZETEK

Župnija smo mi – poklicani k sodelovanju.

Apostol Pavel nas spominja: »Vi ste Kristusovo telo in vsak zase njegov ud« (1 Kor 12,27). Cerkev ni stavba ali pisarna, ampak občestvo krščenih, v katerem ima vsak človek svoj dar in svoje mesto.

Vsaka družina, vsaka življenjska zgodba in vsak najmanjši prispevek – molitev, čas, znanje, skrb za sočloveka – gradi našo župnijo. Bog nas vabi iz pasivnosti v sodelovanje, iz »oni« v »mi«, da bi v našem kraju rasla vera, podpora in bližina.

Darovi Svetega Duha so različni, a potrebni: organizacija, poslušanje, ustvarjalnost, molitev, strokovno znanje. Ko jih združimo, občestvo zaživi. Zato je tudi delo Župnijskega pastoralnega sveta dragoceno – je prostor poslušanja, razločevanja in skupne usmeritve.

To je povabilo vsem: duhovnikom, da prepoznajo darove med ljudmi in župljanom, da se pogumno vključijo. Cerkev ne potrebuje popolnih načrtov, ampak človeško srce in pripravljenost služiti.

Ko stopimo skupaj, župnija postane to, kar je poklicana biti: dom, prostor novega upanja in kraj srečanja s Kristusom.

Župnija smo mi.

 

PRIČEVANJA:

 

V Župnijskem pastoralnem svetu mi je najlepše to, da smo povezani in da skupaj gradimo odnose v naši župniji. Na srečanjih si ne delimo samo nalog, ampak predvsem življenje – povemo si, kako smo, kaj doživljamo, kaj nas teži in kaj nas veseli. Tam je prostor, kjer si upamo zaupati tudi svoje bolečine in hkrati podeliti trenutke, ko smo še posebej začutili Božji dotik.

Vedno me razveseli, ko kdo pohvali, kako smo kakšen dogodek pripravili ali kakšno stvar dobro izpeljali. Takšne besede priznanja in hvaležnosti nas povežejo in dajo nov zagon za naprej. Takrat vidim, da naše delo resnično obrodi sadove in da ima ŽPS pomembno mesto v življenju župnije.

Verjamem, da bi moral biti ŽPS skupnost ljudi, ki si želijo rasti v veri in so pripravljeni pričevati za Božjo ljubezen med nami – in naš ŽPS to tudi je. Bogu sem hvaležen za to skupino ljudi, s katerimi rastemo skupaj v veri.

Iztok Umek

tajnik ŽPS

 

 

Župnija je zame skupnost, kamor se vedno rad vračam – prostor, kjer sem sprejet, spodbujen in kjer lahko rastem. Vsak človek si želi biti slišan, potolažen in vključen in hvaležen sem, da v naši župniji za to skupaj skrbimo.

Vloga koordinatorja mladinske pastorale me je doletela nepričakovano, a sem zanjo neizmerno hvaležen. Delo z mladimi je zame neprecenljivo. Možnosti, ki jih imamo kot mladi v naši župniji, drugje ne obstajajo – tu gradimo svojo vero, skupnost in odnose. Posebej sem hvaležen, da smo mladi vključeni v ŽPS in druge dejavnosti, saj to kaže, kako veliko zaupanje ima župnija v nas.

Verjamem, da Cerkev niso zidovi, ampak smo ljudje. Želim si, da smo kot župnija tisti, ki znamo počakati na druge, jih spremljati brez vsiljevanja in jim ponuditi roko, ko začutijo praznino, ki je svet ne more napolniti. Ob volitvah v nov ŽPS te zato vabim, da premisliš, ali te Gospod morda vabi, da tudi ti s svojim darom pomagaš graditi to skupnost in živiš Jezusovo zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.«

Vid Zabukovec

predstavnik mladih v ŽPS