Je kar težko delati z veliko skupino birmancev. To je pač posebno obdobje, najbolje bi o tem vedeli povedati starši in seveda šolniki. Slika se spremeni, ko se mladi osmega ali devetega razreda najdejo v manjših skupinah. Takrat je nekaj drugače.

Ta vikend smo se ustavili ob pomenu svete maše in vsega, kar je povezano z njo, vključno z druženjem in ko smo si v neki skupini zastavili vprašanje: S kom bi rad bil pri maši?, ni bilo nobenih razmislekov. Z njo! In je potrepljala prijateljico po rami. Z mojim prijateljem! S prijateljico! S prijatelji! ... Vse se je vrtelo okoli tega. Enodušno.

Logično. S tistim, ob katerem se dobro počutiš. Nobene znanosti ni pri tem.

Dobro je, da tu in tam ovrednotimo ta vidik maše. Kot družabni dogodek. Ne le srečanje z Bogom, je tudi srečanje med nami, srečanje s prijatelji.

V luči največje zapovedi, ki ni usmerjena samo k Bogu, pač pa gre tudi k našemu bližnjemu.

Danes se zelo zavedamo, kako potrebujemo druženje, skupnost, občestvo. Kako je to zdravilno. Posebno še, da povežemo oboje: zdravilnost bližine z Bogom in zdravilnost človeske bližine. Vsak sam ve, kaksen občutek je, de ne čutis povezanosti z Bogom ali povezanosti na človeski ravni.

Dovolimo si uporabiti naša srečanja, naj nam pomagajo pri našem zdravju, telesnem in duševnem, danes bi rekli psihičnem ali čustvenem.

Bližina zdravi, dobri odnosi zdravijo. Srečno!