Kdo bere berila pri bogoslužju

Služba branja Svetega pisma je bila dolgo časa pridržana duhovnikom oz. posvečenim osebam. Po drugem vatikanskem koncilu pa je bilo tudi laikom omogočeno, da lahko sodelujejo pri besednem bogoslužju.
Bralci naj bi bili mlajši in odrasli, ki so sposobni dojeti naravo razodete Božje besede.

Berilo(a) naj bere bralec ali bralka, in sicer laik, ki ima za to primerne sposobnosti in se je na to dobro pripravil. Bralci naj berejo glasno, razločno in razumljivo.

Bralca Božje besede uvrščamo med posebne Cerkvene službe.

Bralec pri bogoslužju bere berila in prošnje, priložnostno pa tudi župnijska sporočila in vabila. Za tovrstno služenje sta osnovna pogoja ljubezen do slovenskega jezika in pripravljenost posredovati Božjo besedo drugim.

Za to opravilo se ponavadi v okviru župnije ali dekanije organizira usposabljanje za izbrane laike.

V naši župniji je kar nekaj bralcev Božje besede, ki dejavno sodelujejo pri sv. mašah. Da bi to službo še bolj približali bralcem, predvsem pa, da bi tudi tiste, ki še boste dejavno sodelovali pri bogoslužnem življenju v naši župniji spodbudili za to službo podajamo kratka navodila. Naj bodo v pomoč.

O pravilnem oznanjevanju Božje besede smemo govoriti takrat, kadar prebrani odlomki vodijo k razmišljanju. Pri branju se bralcu ne sme nikamor muditi, kajti pogovor med Bogom in človekom potrebuje svoj čas in trenutke tihote.

Navodila za branje Božje besede

Božja beseda je Beseda ljubezni, zato moramo najprej imeti radi Sveto pismo, ga prebirati, se z njim hraniti in začutiti Ljubezen globoko v duši. Najprej je namenjen nam v duhovno hrano in šele, ko jo bomo mi prejeli in začutili sporočilno moč, jo bomo lahko podarili tudi drugim, saj ne moremo podariti nečesa, česar nismo prejeli.

Gladko in profesionalno prebrano besedilo pred Bogom nič ne pomeni, če ni odmeva srca. Bog ne bo presojal besed, ampak srce. Prav tako ni prostora za izumetničenost, narejenost, bahaštvo in samopašnost. Bog lahko tak nastop obrne nam v škodo! Branje Božje besede je velika čast, ki obenem kliče veliko ponižnost in strah Božji. Straho-spoštovanje nas bo vodilo do preprostega srca, ki bo s svetostjo misli in čistosti besede prineslo Božje sporočilo. Iz notranjosti mora zadoneti moč celega človeka - bralca, oznanjevalca.

Branje Božje besede

1. Pomemben je že prihod k ambonu. Če bralec na poti prečka oltar, se ustavi in obrne proti oltarju in srednje globoko prikloni. Poklek ni potreben. Ob prvem koraku bralca si ljudje že ustvarijo mnenje. Razpoloženje, ki je v bralcu, uravnava njegov korak in držo telesa. K ambonu pristopi s ponižnostjo v srcu in z dostojanstvenim korakom.
2. Ko pride bralec pred ambon, je priporočljivo, da z očmi preleti besedilo in vzpostavi stik z Božjo besedo, počaka, da verniki sedejo (zlasti pri prvem berilu) in s pogledom vzpostavi stik s poslušalci. Zatem pa trenutek tišine, ki poveča zbranost.
3. Bralec najprej prebere samo podnaslov (Berilo iz …), potem pa še odlomek iz Svetega pisma. Naslov in številka berila (Prvo berilo, …) ne predstavljata Božje besede in služita le kot informacijo bralcu pri pripravi na branje, zato ju ne prebere.
4. Bralec mora poskušati dojeti sporočilo odlomka. Da bodo sporočilo razumeli tudi poslušalci, mora odlomek prebrati tako, da bo razumljiv. Zato je potrebno besedilo razčleniti v vrednostne razrede: bistveni del besedila, pomemben del besedila in manj pomemben del, dodatki.
5. Pomembno je, da branje ni preglasno niti pretiho. Pri glasnem branju je potrebno paziti na razločnost in razumljivost. Razločnost zadeva izreko, razumljivost pa smisel. Glas naj bo naraven, bralec naj ga ne spreminja ali ponareja. Poskrbeti je potrebno za dognanost govorice celotnega obraza, posebej ustnic in oči, ki naj jih bralec večkrat upre v navzoče, da z njimi vzpostavi povezavo.
6. Po končanem branju odlomka bralec pogleda poslušalce, trenutek tišine in izreče zaključno besedo: »To je Božja beseda ali Poslušali smo Božjo besedo, ipd.» nato počaka, da verniki odgovorijo, se počasi obrne in se vrne na svoje mesto. Če na poti prečka oltar, se srednje globoko prikloni in nadaljuje pot. Pri prečkanju oltarja ne poklekamo.

Povzeto iz F. Košir: Kratka navodila bralcem Božje besede, Vinje.