Lega. Cerkev stoji na 392 metrov visokem, razglednem in z vinogradi zasajenem Velikem Vinjem vrhu nad Šmarjeto, v območju enega največjih dolenjskih železnodobnih gradišč. Pri cerkvi raste mogočna lipa.

Zgodovinski in umetnostnozgodovinski pregled. Na Velikem Vinjem vrhu, ki dominira nad reko Krko, je bila že v prazgodovini ena največjih železnodobnih (halštatskih) naselbin na Slovenskem. Ta prostor se omenja tudi v starejših srednjeveških arhivskih dokumentih, prvikrat že leta 1074. Znamenita listina iz tega leta določa, da mora freisinški škof na zahtevo oglejskega patriarha zgraditi cerkev pri slovenskih kmetijah na Vinjem vrhu (apud Uuinperch). Pri tem pa moram opozoriti, da je to ime označevalo širše geografsko območje, v katerega so bila zaobjeta tudi naselja ob vznožju hriba. Čeprav je v listini določeno, naj bo cerkev postavljena na Vinjem vrhu, je v strokovnih krogih prevladalo mnenje, da je bila ta pozidana v Beli Cerkvi (Alba ecclesia), na prostoru današnje župnijske cerkve sv. Andreja.

Vas Vinji Vrh (in villa ze dem Weinperg) je prvikrat omenjena v urbarju klevevškega gospostva iz leta 1318, cerkev, ki je bila posvečena Materi Božji, pa šele leta 1581 v popisu Pavla Bizancija. Poleg nje pa je takrat stala na Vinjem vrhu še ena cerkev, posvečena sv. Volbenku. Marijino cerkev omenjata zapisnika iz let 1667 in 1677, kot šmarješko podružnico jo leta 1689 navaja tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V 18. stoletju jo omenjajo listine iz let 1753 in 1757, pa tudi opis jožefinskega vojaškega zemljevida, nastalega v letih 1763-1787. V njem izvemo, da nad vasjo Bela Cerkev dominirata vinska gorica in sv. Jožef, od koder je okolica pregledna tudi v nekajurnih razdaljah.

Kdaj se je na Vinjem vrhu Marijinemu pridružilo tudi čaščenje sv. Jožefa, zaenkrat ne moremo natančno povedati. Gotovo pa se je to zgodilo enkrat v prvi polovici 18. stoletja, saj se je val čaščenja sv. Jožefa razmahnil šele na prehodu iz 17. v 18. stoletje. Predpostavljamo, da je bila ob njegovi vpeljavi za glavni oltar naročena tudi slika Smrt sv. Jožefa, delo slikarja Valentina Metzingerja, katere nastanek postavlja Anica Cevc v čas ok. leta 1735. Da je cerkev na Vinjem Vrhu posvečena Materi Božji in sv. Jožefu je prvikrat navedeno v zapisniku iz leta 1753. Tema zavetnikoma je bil posvečen tudi glavni oltar, pri katerem je bila bratovščina Svete družine. Takrat so bili v cerkvi tudi tri stranski oltarji: sv. Notburge, sv. Agate in sv. Volbenka.

Arhitektura. Čeprav je cerkev v arhivskih virih omenjena precej pozno, šele v zadnji četrtini 16. stoletja, pa se je pri zadnjih obnovitvenih delih leta 1993 pokazalo, da so v njenih zidovih skrite dosti starejše stavbne ostaline. O tem je obširen članek, ki ga na kratko povzemam, pripravil konzervator Robert Peskar. V stenah ladje so bili najdeni zidovi romanske stavbe, ki jo delno ohranjeno polkrožno okno s kamnitim ostenjem na južni steni, določa v 13. stoletje. Prvotna srednjeveška stavba pa je bila skozi stoletja večkrat predelana. Prvikrat se je to zgodilo že v prvi polovici 15. stoletja. Takrat je zahodna stena ladje dobila nov gotski portal, južna pa vsaj eno okno, katerega ostanki so tam tudi prezentirani. Domnevo, da je bil ob gotski predelavi pozidan tudi nov oltarni prostor, lahko potrdijo ali zanikajo le arheološke raziskave tlakov.

Srednjeveška cerkev je nato doživela vsaj dve barokizaciji. Ob prvi, ki se je zgodila v sredini 17. stoletja, so bila v ladji oblikovana nova pravokotna okna s kamnitimi okenskimi oviri, fasade so okrasili z naslikanimi ogelniki v temno sivem tonu in v cerkev namestili novo opremo. Drugo barokizacijo je cerkev doživela v prvi polovici 18. stoletja. Ta je bila tako temeljita, da zapisnik iz leta 1753 omenja cerkev kot novo. Takrat so verjetno zamenjali gotski prezbiterij z novim, tristrano zaključenim. Ladja je dobila banjasti obok s sosvodnicami in oprogami, ki slonijo na močnih pilastrih s kapiteli, ob njeno zahodno steno pa je bil prislonjen pevski kor z orglami. Nekaj manjših predelav je cerkev doživela še okoli leta 1891, ko so izdelali tudi nova portala. Ob prenovitvenih delih leta 1993, ko je bila cerkvena stavba statično sanirana in je dobila novo streho, sta bili odstranjeni zakristija, postavljena med zvonik in prezbiterij, ter kapelica ob vzhodni strani prezbiterija.

Ob severni strani prezbiterija je postavljen prostostoječ zvonik, katerega fasade so razčlenjene s kamnitimi pasovi. Do leta 1917 so v njem viseli trije bronasti zvonovi. Manjša dva so odvzeli za potrebe vojaštva, ostal je le veliki zvon, ki sta ga leta 1701 vlila celjska zvonarja Nikolaj Urban Boset in Konrad Schneider. Na njem je napis: A fulgore, tempeste, peste, fame, bello, subitanea et improvisa morte, libera nos, Domine! Nisi Deus custodierit civitatem, frustra, vigilat, qui custodit eam. (Strele, viharjev, kuge, lakote, vojske, nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod! Ako Gospod ne varuje mesta, ga zaman varuje, kdor ga čuva.) Na zahodno stran zvonika je prislonjena lopa, pokrita s križnim obokom.

Oprava. Cerkveno notranjščino odlikuje bogata in kvalitetna oltarna oprema, ki presega povprečje podeželskih podružnic. Osrednje mesto v prezbiteriju zavzema velik zlat glavni oltar, v osnovi še iz 17. stoletja in predelan v 18. stoletju. V glavni niši je kip Matere Božje, ki ga pokriva Metzingerjeva slika Smrt sv. Jožefa. V stranskih nišah sta levo kip sv. Marjete in desno sv. Barbare. V atiki, oblikovani kot trilist, je upodobljena Sveta Trojica, nad njo pa je tik pod stropom nameščen kip nadangela Mihaela, ki tehta duše.

Podružnična cerkev sv. Jožefa na Velikem Vinjem vrhu: pogled s kora na oltarje v prezbiteriju (levo) in na glavni oltar (desno).

Na predeli oltarnega nastavka je za tabernakljem napis:

HOC OPVS REGIMINE REVMI: ET AMPL.MI D(omini).D(omini./ IOANNIS D(ei). G(ratia). ABBATIS SITTICEN(sis)./ S(acrae). C(aesareae). M(aiestatis) CONS(iliarii). ECCLESIAE IMPENSIS, CVRA A(dmo)D(u) M R(everen)DI / D(omini). M(agistri). STEPHANI BE(l)IZITSH DECANI / RVDOLPHSB(ertensis). PAROCHI AD S(anctam). MARGARETA(m) / ERECTVM M. DC. LVIII

To delo je bilo postavljeno pod vodstvom prečastitega in dobrohotnega gospoda, gospoda Janeza, po božji milosti opata Stiškega, svetovalca presvetega cesarskega veličanstva, na stroške cerkve, ob prizadevanju prečastitega gospoda magistra Štefana Beličiča, novomeškega dekana in župnika pri sv. Marjeti. Postavljeno 1658.

Levi stranski oltar je posvečen sv. Uršuli. Mučenka je upodobljena kot kraljična s puščico v roki, v zavetju njenega plašča pa se stiskajo device, njene spremljevalke. V levi niši je kip svetnice (Marija?) brez atributov, v desni kip sv. Janeza Evangelista. V niši atike je kip sv. Janeza Krstnika, na atiko pa je postavljen Kristus s križem.

Veliki Vinji Vrh, kip sv.Uršule na stranskem oltarju (levo) in slika sv. Notburge na prislonjenem oltarju nasproti glavnega vhoda (desno).

Desni stranski oltar je posvečen sv. Roku, katerega kip tudi zavzema mesto v osrednji niši. Levo je kip sv. Katarine s kolesom, desno nekega svetega papeža brez atributov. V niši atike je kip sv. Lucije, ki drži na krožniku oči kot simbol mučeništva. Ob njej je na levi kip nekega svetnika v duhovniškem oblačilu in brez drugih atributov, desno kip sv. Antona Puščavnika. Na atiko je postavljen kip nekega svetega papeža (Urban?).

Oba stranska oltarja sta v osnovi še iz 17. stoletja. Zapisnik iz leta 1753 pravi, da sta stranska oltarja posvečena sv. Agati in sv. Volbenku. Toda danes ni tema svetnikoma posvečen noben oltar, tudi njunih kipov ni več v cerkvi. Ker pa oltarna nastavka kažeta jasne značilnosti podobarstva 17. stoletja, kipa sv. Katarine in sv. Lucije pa po Ivanu Komelju tudi gotske reminiscence, lahko predpostavljamo, da sta bila stara oltarja kasneje posvečena drugima, novima zavetnikoma. Mogoče se je to zgodilo kmalu po sredini 18. stoletja, saj sta stranska kipa na atiki oltarja sv. Roka iz tega časa.

Ob južno steno ladje nasproti stranskega vhoda je prislonjen oltar sv. Notburge, ki je zrelo baročno delo iz prve polovice 18. stoletja in sodi v skupino za Dolenjsko značilnih okvirnih oltarjev. V razgibanih kipih, odetih v nošo rimskih vojščakov, prepoznamo sv. Janeza in Pavla, varuha pred slabim vremenom, predvsem proti streli. Avtorstvo slike sv. Notburge nekateri pripisujejo baročnemu slikarju Reinwaldu.

Orgle. Ob drugi barokizaciji je cerkev dobila tudi pevski kor in orgle, vkomponirane v njegovo ograjo. Instrument je izdelek znamenitega ljubljanske orglarja Janeza Jurija Eisla. Žal je bil instrument kasneje predelane, a bi kljub temu lahko ob pravilni strokovni obnovi zasijal v razkošju baročne umetnosti.

Slike. V cerkvi sta se ohranili tudi sliki, verjetno iz druge polovice 18. ali prvih let 19. stoletja. Votivna podoba (ex voto), ki je danes v župnišču v Šmarjeti, je skromno, kar naivno ljudsko delo. V njenem zgornjem, nebeškem delu je na oblaku upodobljena Marija Kraljica z otrokom, ob njej klečita na napisnem traku sv. Notburga in sv. Volfgang. V spodnjem, zemeljskem delu kleči kmetič, ki priporoča z v nebeško varstvo svojo živino z rokama, sklenjenima v molitev. Druga slika je obešena na korno ograjo. Na njej sta v oblakih upodobljena Marija z Jezusom in sv. Jožef z lilijo. V njegovo varstvo se v molitvi rožnega venca zateka umirajoči, sv. Jožef pa prosi za njega milosti pri Jezusu, saj ob nogah umirajočega že čakata na njegovo dušo dva hudiča. Sveti Jožef je bil zavetnik po njem imenovanih bratovščin, pa tudi priprošnjik umirajočih in za dobro smrt. Njegova bratovščina je bila tudi na Vinjem vrhu, zato lahko upravičeno domnevamo, da je ta tudi naročila sliko. Obe sliki sta dragoceni pričevanji, saj votivna podoba ohranja spomin na nekdaj živo romarsko tradicijo, druga pa priča o danes pozabljeni bratovščini. Na obeh pa je upodobljena tudi porušena cerkev sv. Volbenka, katere lego lahko danes slutimo le v razgibansoti terena. Poslikava. Na obokih lope pred zvonikom so v medaljonih upodobljeni prizori: Oznanjenje, Obiskovanje, Kristusovo rojstvo in Beg v Egipt. Slikarija sodi v čas iz prehoda 17. v 18. stoletje.

Shodi. Na Velikem Vinjem vrhu lahko govorimo kar o cerkvenem kompleksu, posebej še, če upoštevamo, da sta tu dolga stoletja stali dve, za dolenjske razmere veliki cerkveni stavbi. Številne predelave Jožefove (Marijine) cerkve, ki so sledile stilnim novostim ter bogata in kvalitetna oprema, pričajo o njenem izjemnem pomenu. Delno ga lahko pojasnim s tem, da je bila to nekoč znana in dobro obiskovana božja pot. Volčič piše, da je bilo ob shodih več gostilnic in prodajalnic nastavljenih, zlasti lectarjev s svojimi sladkarijami in z grdimi napisi. Streljalo se je z možnarji, ključar Andrej Jakše pa si je omislil celo topič na dveh kolesih. Na shodih niso manjkali niti muzikanti, škripači, ki so po slavnostni božji službi (pa tudi med njo) igrali za ples. Ker so njihove poskočne viže motile zbranost vernikov, na shodih pa so se dogajale tudi marsikatere druge nerodnosti, jih je cerkev zatrla, verjetno v drugi polovici 19. stoletja. O nekdaj priljubljenih shodih pa bi lahko marsikaj povedala mogočna, več sto let stara lipa. A ta modro molči in trdovratno kljubuje viharjem.