Lega. Cerkev stoji na pokopališču sredi travnikov in polj v zaselku Slape.

Zgodovinski in umetnostnozgodovinski pregled. Slape (Zlab) so po Francetu Blazniku v pisanih virih prvikrat navedene že med leti 1192 in 1197, po Milku Kosu pa se vas Slape (in villa que dicitur Zlab) omenja ok. leta 1215. Blaznik v svoji razpravi o zemljiških gospostvih v območju freisenške dolenjske posesti navaja tudi to, da se leta 1509 pri Marijini cerkvi v Slapih pri Klevevžu (bei vnser frauen khĂźrchen zu Lap oz. zu Slaap bei Clingenfelss) kot feisinški fevd omenja dvorec. Marijina cerkev je navedena tudi v Bizancijevem popisu iz leta 1581. Pri tem pa moram opozoriti, da gre pri obeh omembah za neko starejšo prednico današnje stavbe, ki jo je dal pozidati Jurij Moscon leta 1628. Današnjo Marijino stavbo navajajo stiške listine iz let 1667 in 1677, pa tudi Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689, v 18. stoletju pa zapisnika iz let 1752 in 1757.

Klevevško gospostvo je leta 1622 kupil Jurij pl. Moscon iz Šrajbarskega turna pri Krškem. S tem je prenehala večstoletna zveza freisinške škofije s klevevškim ozemljem. Moscon si je v cerkvi uredil tudi grobnico, v kateri je bil leta 1628 pokopan. Toda kot sem že omenila, je današnja, Mosconova cerkev nasledila neko starejšo prednico, katere ostanke lahko slutimo v spodnjem, kvadratnem delu mogočnega zvonika. Tudi kamnit šilasto zaključen portal s kamnoseškima znakoma v nadstropju njegove zahodne stene izdaja še gotsko obliko. Po mnenju nekaterih raziskovalcev se v spodnjem delu stolpa morda skrivajo celo ostanki romanske cerkve s kornim zvonikom, kakršnega je imela tudi stara župnijska cerkev v Šmarjeti, po mnenju drugih pa je bil zvonik prvotno samostojno stoječ stolp ali opazovalnica.

Maja leta 1677 je stiški opat Maksimilijan Mottoch opravil v župniji Šmarjeta vizitacijo. Ker jo je podrobneje predstavil Jože Mlinarič v svoji knjigi o stiški opatiji, jo naj le na kratko povzamem. Vizitator je naročil, da je treba v Marijini cerkvi v Slapih opraviti vsako leto po 24 maš, ki so jih predpisovale posebne ustanove. Cerkev je bila izredno bogato opremljena, kar je bilo razvidno že iz inventarnega popisa, narejenega leta 1635. Paramente (bogoslužna oblačila) in liturgično posodo so hranili na gradu Klevevž. Njegovi lastniki so tudi skrbeli za cerkveno opremo in se pri tem izkazali za zelo širokogrudne. Tako je Lukrecija Moscon za cerkev nakupila vrsto srebrnih posod. Med njimi so bili tudi pladenj, v katerega je bil vrezan načrt cerkve, dva srebrna in pozlačena keliha in več mašnih plaščev, vezenih z zlatom. Ivan Jurij pl. Pallenburg, nečak Lukrecije Moscon, ki ga je ta postavila za svojega dediča, je cerkvi odvzel srebrn pokal, da bo dal iz njega narediti kelih, vendar tega do leta 1635 še ni storil. Tudi pri vizitaciji opata Antona pl. Gallenfelsa leta 1713 je bila cerkev bogato opremljena, v njej pa sta bili vsak teden tudi dve ustanovni maši. To je bilo za podružnično cerkev nekaj izjemnega, in tega ni bilo pri nobeni drugi podružnici na stiških župnijah.

France StelĂ je ob svojem konservatorskem ogledu tik pred prvo svetovno vojno zabeležil, da je v cerkvi zelo lep veliki lestenec, sestavljen iz raznobarvnih delov, za velikim oltarjem pa je bila v steno vzidana majhna, podolgovata omarica iz 17. stoletja. Obeh predmet danes ni več.

Arhitektura. Današnja Marijina cerkev je bila pozidana v 20-tih letih 17. stoletja, v času katoliške verske obnove škofa Tomaža Hrena. To so bila prelomna desetletja tudi v stavbarski umetnosti. Stare srednjeveške forme so se morale neizprosno umikati novim, ki so črpale iz vrelcev italijanske poznorenesančne arhitekture in pripravljale pot zrelemu baročnemu stavbarstvu 18. stoletja. Novosti so se hitreje uveljavljale pri redovnih arhitekturah in v večjih središčih, na bolj konservativnem podeželju pa je bilo srednjeveško izročilo bolj trdoživo. Zato je pri novogradnjah marsikje prihajalo tako do ohranjanja starih, kot tudi do privzemanja novih oblik. Tako je tudi pri cerkveni arhitekturi v Slapih, ki je po Nacetu Šumiju najznačilnejši primer združitve novodobne ladje in tradicionalnega prezbiterija. Njena zunanjščina, na kateri so fasade ujete v kamnite šivane robove, učinkuje kraško. Enako tudi visoka, pravokotna okna s kamnitimi ostenji na ladji in prezbiteriju, ki hkrati nakazujejo s svetlobo oblito notranjščino in s tem duha renesančno prebujenega človeka. Notranjščina podolžne, široke in nizke ladje, je pokrita z banjastim obokom s sosvodnicami, ki ga oproge delijo na tri skoraj samostojna obočna polja. Oproge počivajo na krepkih kamnitih pilastrih. Ti pa ne nosijo samo oprog, ampak tudi členijo stene ladje. Prezbiterij še ohranja gotsko tristrano obliko, a je pokrit z mrežastim obokom s poudarjenimi robovi, grebeni.

Oprava. Glavni oltar, pri katerem je oltarna arhitektura kombinirana z obhodnima lokoma, sodi v čas prehoda iz 17. v 18. stoletje. Častno mesto v osrednji niši je namenjeno kipu Marije kraljice. Nišo občasno pokriva slika, na kateri je upodobljena Marija, ki deli škapulirje. Na levi strani je kip cistercijanskega redovnika, ki drži v roki šop gorečih plamenov, žeblja in bič, na desni kip sv. Antona Padovanskega z Jezuščkom. V niši atike je kip sv. Jurija, ki ubija zmaja; na levi kip svetnice s kronico na glavi in brez drugih dodatkov, na desni kip sv. Agate, ki drži na pladnju odrezane prsi kot simbol mučeništva. Krila so oblikovana iz akantovih listov. Na vratih obhodnih lokov sta upodobljena sv. Peter s ključi in sv. Pavel z mečem v roki. Na oltarno menzo sta postavljena velika relikviarija v obliki piramide.

Slape, glavni oltar Marije kraljice in detajl z okrasnega stebra.

Oba stranska oltarja, prislonjena ob slavoločno steno, sta si po kompoziciji podobna in sta malce starejša od glavnega. Levi je posvečen sv. Katarini, ki jo prepoznamo po kolesu, atributu mučeništva. Ob njej sta kipa sv. Roka s kužno rano na nogi in sv. Sebastijana, prebodenega s puščicami. V atiki je kip sv. Jurija, ki junaško prebada zmaja. Na predeli je zelo slabo ohranjen napis: 1871 haben wir dass Ăźbermahlt H. Josef Johant M. Johann Johant Rotz Paul Adjutant Anton Johant Teržiše Mahler und Vergolder, ki pove, da je bil oltar leta 1871 preslikan. Desni stranski oltar je posvečen sv. Ani z malo Marijo. Na desni strani je kip sv. Florijana, ki z golido v roki gasi požar, na levi kip nekega svetega papeža brez atributov. V niši atike, oblikovani kot štirilist, stoji kip sv. Vida. Ob njem sta sv. Lucija, ki drži na krožniku kot znak mučeništva oči, in neka svetnica brez atributov. Tudi na predeli tega oltarja je napis: Ant. Johant Gesell 1871 J. Johant Gesell Jozef Johant Meister, ki pove, da ga je leta 1871 prenovil mojster Johant s pomočnikoma.

Oltar sv. Florijana, prislonjen ob severno steno ladje, je nastal v zadnji četrtini 19. stoletja. Osrednje mesto zavzema velika slika zavetnika, ob njej sta kipa sv. Cirila in Metoda. Ob severno steno je prislonjen tudi baldahinasti prenosni Marijin oltarček. Njegova značilna ornamentika kaže čas nastanka v dobi rokokoja ob koncu 18. stoletja. Ob tej steni stoji tudi kamnita prižnica iz ok. leta 1620, katere balkon s školjkastim dnom je postavljen na okrogel, s prstanom opremljen steber. Žal je kamen premazan z rjavo barvo tako, da daje videz lesene arhitekture, nad čemer se je hudoval že župnik Volčič.

Slape, med ljudmi zelo priljubljeni prenosni baldahinasti Marijin oltarček. Ko je potrebno, Mariji in Jezuščku menjajo oblačilo.

Sestavni del cerkvene opreme so tudi podobe križevega pota. Anica Cevc je ugotovila, da je delo slikarja Valentina Metzingerja, da je nastal ok. leta 1741 in da je ponovitev križevega pota iz cerkve v Vačah. O tem, da je bil v slapenski cerkvi križev pot, govori že zapisnik goriškega arhiva iz leta 1753. Po restavriranju, ki ga je izvedel Izidor Mole, so podobe shranjene v starem župnišču v Šmarjeti.

Orgle, vkomponirane v ograjo pevskega kora, so iz sredine 18. stoletja. S pomočjo nastavka iz kovanega železa z grboma cistercijanskega samostana iz Kostanjevice in njegovega opata Aleksandra Tauffererja jih lahko povežemo z naročilom tega znamenitega opata. To je še toliko lažje zaradi tega, ker je opat Tufferer naročil nove orgle za samostansko cerkev, pogosto pa se je hodil zdravit tudi v toplice pri gradu Klevevž, ki je bil takrat v posesti kostanjeviške cisterce. Orgle so pokvarjene, vendar bi bila ob pravilnem restavriranju mogoča njihova rekonstrukcija. Konservator France StelĂ je že tik pred prvo svetovno vojno opozoril tudi na kovano mrežo z rastlinskimi listnimi motivi in cvetom na vrhu, odlično delo iz 17. stoletja, in katere del (?) je bil tudi na koru šmarješke cerkve.

Slape, ohišje orgel iz 18. stoletja.

Slike. V prezbiteriju je obešena slika sv. Marjete, katere prvotno mesto je bilo verjetno na baročnem glavnem oltarju stare župnijske cerkve v Šmarjeti. Poleg nje visi slika Marijinega obiskanja, izredno kvalitetno delo iz 17. stoletja, ki visoko presega dolenjski cerkveni inventar, saj sega njen pomen celo v evropsko zgodnjebaročno umetnost. Čeprav ni slika niti podpisana, niti datirana. Emilijan Cevc uvrščanjen nastanek v francoski umetnostni prostor, in sicer v krog slikarja Charlesa Le Bruna. Nerešeno pa ostaja vprašanje, ali gre za originalno delo velikega mojstra ali le za dobro sočasno kopijo. Nepojasnjena je tudi uganka njenega prihoda v Slape, a gotovo ga lahko povežemo z lastniki gospostva Klevevž. Mogoče s stiškim opatom Antonom pl. Gallenfelsom, velikim ljubiteljem umetnosti, ki je želel iz Klevevža napraviti prijeten dvorec. Mogoče pa je prihod slike povezan z družino Jombart, katere člani so pokopani na pokopališču ob cerkvi. Morebiti je slika prišla na Dolenjsko po letu 1824, ko je Louis Jombart na loteriji s srečko zadel Klevevž in bližnji gradič Zbure, ter se iz Sedana v Franciji preselil v naše kraje.

Slape, oltar sv. Barbare.

Nad vhodom v zakristijo, nameščeno v pritličju zvonika, visi antependij glavnega oltarja. Na njem je sredi cvetlične dekoracije v kartušastem okvirju upodobljena Marija, ki izroča škapulir nekemu bradatemu redovniku v rjavi kuti. Delo je naslikal dolenjski poznobaročni slikar Anton Postl, naročila pa na cerkev vezana škapulirska bratovščina.

Poslikava. Na južni steni zvonika so bili do obnove njegovih fasad ok. leta 1982 vidni fragmenti freske sv. Krištofa, katere nastanek je Marijan Zadnikar postavil v 16. stoletje. Fragmenti dekorativne poslikave so ohranjeni tudi na severni steni zvonika, ki je danes obrnjena v ladjo. Razberemo lahko borduro, sestavljeno iz gotskih trilistov v barvnem tonu žgane siene, ki sodi v zvrst arhitekturnih poslikav. Leta 2006 so bili fragmenti, verjetno še srednjeveške dekorativne poslikave, odkriti tudi pri sondiranju beležev na slavoločnem loku, na južni steni prezbiterija pa so bili najdeni ostanki mlajše poslikave, lahko iz prve polovice 17. stoletja.

Grobnici. Volčič piše, da sta pod tlaki cerkvene ladje dve grobnici: ena ob oltarju sv. Florijana in druga, pokrita s kamnito ploščo, pod katero je pokopan Jurij pl. Moscon. Ta je razdeljena v tri dele. V sredini je grb Mosconov, na katerem sta upodobljena dva, nasproti si stoječa leva, ki držita v šapah gorečo baklo. Nad in pod grbom sta napisni kartuši. Napis v zgornji kartuši:

PIIS MANIBVS / ILLVSTRISSIMI DNI GEORGII MAS = / CHON L(iberi). B(aronis). IN THVRN AM-HART WEIXLBVRG / MOMPREIS DNI IN LANDTSTRAS ET CLINGENFELS / PRAESIDIS CARNIOLIAE FRAT(r)IS SVI CH-A-RISSIMI / MOERENS POSVIT / VITVS MASCHON L(iber). B(aro). IN THVRN AM-HART ANNO CHRISTI Ă DCXXVIII DIE D(ivo) GEORGIO / SACRO Blagim manom presvetlega gospoda Jurija Moškona, barona na Šrajbarskem turnu, v Višnji Gori in Planini, gospoda kostanjeviškega in klevevškega, kranjskega glavarja, svojega dragega brata, žalujoč postavil Vid Moškon, baron na Šrajbarskem turnu, v letu Kristusovem 1628, na dan sv. Jurija.˛

Napis v spodnji kartuši:

SANGVINIS ILLE DECVS PATRII / MASCHONIVS HEROS / FLOS EQVITVM FIDEI LVX PIETATIS AMOR / QVEM VIRTVS EQVITEM QVEM NOBILE STEMMA BARONEM / AVCTOREM TEMPLI QVEM VENERATVR OPVS / CARNIOLAE CECIDIT PRAESES CERTAMINA MORTAE / PRAESIDIS HEV PRAESES QVAM / CITO MORTA FVIT

Slava domače krvi €“ Moškon, junak plemeniti, viteštva cvet in luč vere, pobožnosti vzor. Viteška ga vrlina časti, časti grb kot barona, to ga svetišče časti, on ga je namreč zgradil. Kot predsednik odbornikovł Kranjske podlegel je Morti,4 joj, kako hitro je njej mesto predsedništva dal.

Mosconovo grobnica je bila večkrat odprta. Dvakrat jo je dal odpreti župnik Volčič, drugič leta 1886. Pravi, da vodijo v grobnico, ki je obokana, kamnite stopnice. Poleg Jurija pl. Moscona, ki je bil velik moški, je v njej pokopanih tudi nekaj otrok. Neka deklica je imela na glavi venček, v rokah pa je držala dobro ohranjen šopek majarona. Po pripovedovanju Milana Zoreta iz Dola, ki je bil zraven, ko so grobnico odprli po drugi svetovni vojni, je bil venček tudi takrat še ohranjen. Volčič je dal odpreti tudi grobnico pred Florijanovim oltarjem. V obstoječem tlaku, sestavljenem iz posameznih kamnitih plošč in velikih cementnih plomb med njimi, lego grobnice, ki nima nagrobne plošče, določimo le okvirno. Po Volčiču naj bi vanjo vodile kamnite stopnice in naj bi bila prav tako kot Mosconova lepo obokana, v njej pa sta pokopana ženska in moški, katerih identitete zaenkrat še ne poznamo.

Pokopališče. Okoli cerkve se je razvilo pokopališče, na katerem je tudi veliko ograjeno grobno polje rodbine Jombart-Ulm, ki je od leta 1825 pa vse do druge svetovne vojne posedovala gospostvi Klevevž in Zbure.

Shodi. Pri Marijini cerkvi so bili še v drugi polovici 19. stoletja na nedeljo po prazniku Karmelske Matere Božje shodi, ki so bili znani daleč naokoli. Takrat je v senci grajskih orehov okoli cerkve svoje stojnice postavilo veliko oštirjev. Volčič piše, da so romarji to nedeljo pognali še tisto, kar jim ni uspelo popiti teden dni prej na šmarjetno nedeljo pri župnijski cerkvi. Cerkev seveda ni bila naklonjena tej grdi in pohujšljivi razvadi, zato je bilo žegnanje zatrto.

Ljudsko izročilo. Izročilo o gradnji cerkve je zapisal že župnik Volčič. Pripoveduje, da je dal cerkev pozidati junaški vitez Grom iz klevevdaješkega gradu v zahvalo za zmago v turških bojih. Iz njih je pripeljal tudi turške ujetnike, ki so morali pomagati pri gradnji. Ko so cerkev zidali, je nad gričem letala ptica in klicala: SlapĂ slapĂ in tako je do tedaj še brezimen prostor dobil svoje ime. Izročilo ve še povedati, da je takrat, ko je cerkev že stala, nekega dne po cesti čez Jurjevce prišla Mati Božja. Tlačani, ki so takrat delali na klevevških njivah, so obstali in občudovali prelepo Gospo. Valpet pa jih je priganjal k delu in vpil: Kaj stojite? Ali niste videli še nobene babe? Zaradi teh žaljivih besed ga je doletela kazen, da je pri priči oslepel. Slikovito ljudsko izročilo delno potrjujejo tudi zgodovinski podatki.

1 Podčrtave pomenijo tildo nad črko. - med dvema črkama pomeni ligaturo obeh črk, vsi AE so ligature. Manjkajoče črke so dodane v oklepaju.

2 Dobesedno: na dan, posvečen sv. Juriju, to je 24. aprila €“ po oglejskem koledarju.

3 Epitaf navaja samo funkcijo predsednika. Da je bil predsednik (AmtsprĂsident) deželnih odbornikov izvemo iz Valvasorja, Ehre IX, str. 87 (toda samo za leto 1621).

4 Morta je latinski izraz za grško Moira €“ boginja usode. Običajnejši izraz zanjo pri Rimljanih je Parka.

Vse štiri opombe je pripravil mag. France Baraga, ki je tudi transkribiral in prevedel napisa na grobni plošči, za kar se mu najlepše zahvaljujem.