Lega. Cerkev stoji izven vasi, na rahli vzpetini, sredi polj in travnikov.

Zgodovinski in umetnostnozgodovinski pregled. Prostor šmarješke fare ima dolgo poselitveno kontinuiteto, ki sega daleč v prazgodovino. Tudi v bližini Vinice so že v 19. stoletju izkopali prazgodovinsko gomilo. Zato ne preseneča, da se naselje omenja že v starejših srednjeveških listinah. Tako naj bi bila po Janezu HĂśflerju Vinica prvikrat omenjena že leta 1074 in sicer v sklopu Vinjega vrha. To ime pa takrat ni označevalo samo današnji hrib Vinji vrh, ampak tudi njegovo širšo okolico, v katero je bila zajeta tudi vas Vinica. Po Francetu Blazniku je bilo takšno stanje še v freisinškem urbarju loškega gospostva iz leta 1291 in v urbarju klevevškega gospostava iz ok. leta 1306. Zanimivo je, da se tudi v računski knjigi klevevškega gospostva iz leta 1395 Vinji vrh (Weinberg) dvakrat navaja med naselji Orešje in Modruše, med katerima leži Vinica.

Za razliko od naselja se cerkev v arhivskih dokumentih omenja dokaj pozno, šele leta 1581 v Bizancijevem popisu. V 17. stoletju je omenjena leta 1667, pa tudi v vizitacijskem zapisniku, ki ga je leta 1677 napravil stiški opat Maksimilijan Mottoch. Iz njega izvemo, da soseska pri cerkvi sv. Martina noče prispevati za branje maš. Kot eno od podružnic šmarješke fare jo navaja tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689, v 18. stoletju pa je omenjena v zapisnikih iz goriškega arhiva iz let 1753 in 1757.

Arhitektura. V osnovi verjetno še srednjeveška stavba je bila kasneje temeljito barokizirana, zato lahko gotske stavbne elemente lahko le slutimo v tristrano zaključenem prezbiteriju, ki ima zazidana šilastoločna (?) okna. Notranjost prezbiterija je pokrita z banjo s sosvodnicami, katerih robovi so poudarjeni z grebeni. Ti oblikujejo v zaključku motiv zvezde, njena roglja pa se na temenu iztečeta v krog s plastično poudarjenim robom. Tudi prostor izredno široke ladje je pokrit z banjastim obokom s sosvodnicami, ki slonijo na pilastrih s kapiteli. Teme oboka členijo plastično oblikovani pravokotniki. Razmeroma nizek slavolok z živim robom ima polkrožno obliko. Na slavoločni steni je bila letnica 1742, ki je verjetno označevala čas barokizacije oz. nekih večjih predelav.

Vinica, bogat lestenec v podružnični cerkvi sv. Martina.

Oprava. Glavni oltar je v osnovi tip baročnega oltarja iz poznega 17. ali prvih let 18. stoletja. Širok in nizek oltarni nastavek, oblikovan kot masivna arhitektura dvojnih stebrov z osrednjo nišo, ravnim ogredjem in atiko v obliki figuralne kompozicije, je prilagojen prostornini prezbiterija. V osrednji niši je kip sv. Martina na konju, ki daje del plšča beraču, ki kleči pred njim. Levo je kip sv. Roka in desno kip sv. Sebastijana. Atiko nadomešča plastika Boga očeta z zemeljsko kroglo v roki, ki se sklanja nad oltar. Oltar je bil prenovljen leta 1960 za časa župnika Zaplate.

Vinica, glavni oltar sv. Martina (levo) in stranski oltar Žalostne matere Božje(desno).

Levi stranski oltar Žalostne Matere Božje je v osnovi iz 18. stoletja. Na njem je osrednje mesto namenjeno kipu Marije sedem žalosti, ki pridržuje v naročju mrtvega sina. V volutasti atiki je kip vstalega Kristusa, okoli njega so angelci z orodji njegovega trpljenja v rokah (žeblji, klešče, goba, kladivo). Oltar je leta 1960 obnovil Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju. Stranski oltar sv. Marka je v osnovi tip oltarja iz 17. stoletja, a je močno predelan in preslikan. Sliko sv. Marka je Komelj okvirno uvrstil v slikarski opus Antona Postla, vendar so novejše raziskave to ovrgle. V atiki je slika Boga očeta.

Ljudsko izročilo pripoveduje da je na prostoru Vinice njega dni stala vas Šmarje, ki so jo razdejali Turki. Bogato ljudsko izročilo, ki ga je zapisal že župnik Janez Volčič in po njem skoraj sto let kasneje delno povzel Rado Radešček, je govori tudi o nastanku Martinove cerkve. Domačini vedo povedati, da je nekoč stalo tam, kjer so danes Modruše, veliko mesto, v katerem je gospodaril mogočen gospod. Njegova žena je bila pobožna in dobra gospa, ki je rada delila miloščino. Ko je moral njen ljubljeni sin na vojsko, se je zaobljubila, da bo, če se bo fant srečno vrnil domov, pozidala kapelico v čast sv. Martinu, ki je bil tudi vojak. Ko je sin živ in zdrav prišel iz bojev, je mati je res držala obljubo in dala na prostoru, imenovanem Šmarje, postaviti kapelico z zvonikom.

Drugi pripovedujejo, da sta dala cerkev postaviti dva korenjaška, a dobra kmeta, Luka Lužar in Tomaž Kos iz Vinice. Zemljo, na kateri stoji cerkev, je podaril Lužar, vso kamenje za gradnjo pa naj bi zvozil en sam konj belec. Svetega Martina na konju pa naj bi si Viničani za svojega patrona izbrali zato, ker so tudi sami vedno imeli lepe konje. Pripovedujejo tudi, da je takrat, ko je cerkev že stala, vanjo kar sama prišla Mati Božja. Prišla naj bi od Stopnega, po dolini, imenovani Staje. Da bi lahko prečila hudournik, je čezenj položila železno mrežo. Ta je danes potopljena in je ni moč videti, a od takrat ni voda nikoli presahnila. Zato so se domačini ob suši ali kadar jih je pestila kakšna druga ujma, zatekali po pomoč k Mariji, ki jih je vedno uslišala.