Lega. Cerkev stoji v naselju, njej pripadajoči areal, ki je prostor nekdanjega pokopališča, določa kamnit zidec.

Zgodovinski in umetnostnozgodovinski pregled. V Šmarjeti se srečujemo kar z dvema cerkvama: z obstoječo stavbo, pozidano v prvi četrtini 20. stoletja in z njeno dosti starejšo prednico, ki se je morala umakniti novogradnji. O njej pričata le stara razglednica in nekaj skromne risarske dokumentacije, ohranilo pa se je tudi nekaj cerkvene opreme. Pa naj najprej predstavim novo cerkev in njeno dolgoletno, tudi zapleteno gradnjo, o kateri najdemo v župnijskem arhivu obsežen zapis župnika Zaplate.

Denar za novo cerkev so pričeli zbirati že za časa župnika Antona Kerčona (v Šmarjeti 1888-1893). Njegovo delo je nadaljeval župnik Andrej Zaman (v Šmarjeti 1894-1915). Načrti za novogradnjo so bili izdelani leta 1907, napravil pa jih je arhitekt Josip Vancaš. Toda Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju jim je nasprotovala, češ, da so prebogati za deželo in da imajo preveč nepotrebnih okraskov na zvoniku in fasadah. Toda kljub temu so se v Šmarjeti odločili za gradnjo. Zidarska dela sta prevzela Spacapan in Stepančič iz Renč pri Novi Gorici, tesarska Grandlič iz Mirne Peči, tesarska tvrdka Umek-Jevšek iz novomeške Kandije in kleparska dela Ecker iz Ljubljane.

Star vzhodni zvonik in prezbiterij so pričeli podirati v začetku novembra 1909, na binkoštni ponedeljek leta 1910 pa je novomeški prošt Sebastijan Elbert blagoslovil temeljni kamen nove cerkve. Na slovesen dogodek spominja plošča, vzidana za glavnim oltarjem, na kateri je napis: Lapis hic benedictus / festo Pentecostes / die 16. V. 1910. Ob tej priliki je prošt blagoslovil tudi kapelico pri župnišču in kip Presvetega Srca Jezusovega. Dobro leto kasneje (22. julija 1911) je prošt Elbert blagoslovil še 180 kilogramov težak križ za na zvonik, ki ga je pozlatil novomeški podobar France Vodnik. Takrat so v 56 metrov visok zvonik obesili tri stare zvonove, h katerim je župnik Zaman kupil še četrtega, majhnega, težkega 340 kilogramov.

Na eni od svojih terenskih poti si je leta 1913 gradnjo ogledal konservator France StelĂ. Ugotovil je, da so pozidali nov prezbiterij, prečno ladjo in zvonik ob prezbiteriju, stene ladje pa so bile še stare. Nivo stare cerkve je bil za dve stopnici nižji od nove, tako da se je nivo notranjščine dvakrat dvignil. Ob svojem konservatorskem ogledu se je StelĂ zavzel, da bi ladja ohranila svojo staro podobo. Opozoril je tudi na kvalitetno kovano korno ograjo, okrašeno z listnimi viticami in cvetnimi motivi, ki je bila enaka oni v Marijini cerkvi v Slapih.

Zidavo nove cerkve je prekinila 1. svetovna vojna. Znova je oživela šele leta 1926, za časa župnika Ivana Perka (v Šmarjeti 1903-1950), ki je že kot kaplan pomagal pri prvi fazi gradnje. Šmarječani so sicer nameravali nadaljevati z zidavo takoj po končani vojni, saj je bil novi prezbiterij precej širši in višji kot stara ladja in se z njo ni ujemal. Zato so želeli porušiti ladjo in pozidati novo, večjo. Toda spomeniškovarstveni urad za to ni izdal dovoljenja in je vztrajal, da se stara ladja ohrani. Zato se je župnik Perko odločil, da bo pričel s podiranjem zidov kar na svojo roko, brez dovoljenja.

Ker je arhitekt Vancaš odklonil izdelavo načrtov za novo ladjo, jih je pripravil Alojzij Hrovat iz firme Probuda v Ljubljani. Zidarska dela je tudi tokrat prevzel Spacapan iz Renč, kleparska pa mojster Kmet iz Trebnjega. Ker so Šmarječani gradili v lastni režiji, je bilo potrebno poiskati firmo, ki bi posodila svoje ime. To je storil zidarski mojster Medved iz Novega mesta. Prostovoljci so začeli podirati stare zidove na velikonočni ponedeljek leta 1926, v sredini junija pa so pričeli domači zidarji z gradnjo nove ladje. Ko so bile pozidane obodne stene, je komisija odločila, da so prešibke za načrtovani betonski obok. Mogoči sta bili le dve rešitvi: ali se zidovi porušijo in pozidajo na novo, ali pa se nanje namesto betonskega namesti lesen obok. Odločili so se za lesen obok, za katerega je napravil načrte ing. Petrov iz Novega mesta. Konec oktobra 1927 je bil blagoslovljen kip Srca Jezusovega nad glavnim portalom, ki ga je izdelal Feliks Toman iz Ljubljane. Ob tej priliki se je Srcu Jezusovemu posvetila vsa šmarješka fara. Novo cerkev je 15. julija 1928 slovesno blagoslovil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Arhitektura nove šmarješke cerkve izdaja stilne elemente novorenesančnega sloga, kar je bila tudi ena od značilnosti Vancašovega projektiranja.

Oprava. V novo cerkev so prenesli nekaj stare opreme, počasi pa je prihajala tudi nova, naročena pri takrat uglednih mojstrih cerkvene umetnosti. Marmorne menze glavnega in dveh stranskih oltarjev je leta 1912 izdelal ljubljanski kamnosek Feliks Toman. Sliko sv. Marjete za glavni oltar je leta 1913 naslikal Anton Jebačin, njen bogato izrezljani okvir pa je izdelal podobar Ivan Pengov, oba iz Ljubljane. Slika je pritrjena na steno polkrožno zaključenega prezbiterija. Oltarna menza, katere sprednja stran je okrašena z dekoracijo iz raznobarvnega marmorja, je bila postavljena za veliko noč leta 1914. Na njej zavzema osrednje mesto velik marmornat tabernakelj, ob katerem klečita angela. Načrt za vratca tabernaklja je napravil Gašper Porenta iz Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, izdelal pa jih je ljubljanski pasar Ivan Kregar, čigar izdelek je tudi križ na oltarnem zaključku. K opremi glavnega oltarja sodijo tudi tri slike, katerih nameščanje je vezano na posamezna obdobja cerkvenega leta. Tako je v postnem času podobo sv. Marjete zamenjala Jebačinova slika Jezusa na križu; ob prvih petkih, prazniku Kristusa Kralja in v mesecu juniju je na oltarju visela slika Srca Jezusovega, ki jo je leta 1940 naslikala cerkvena slikarka Greti Vaniš iz Ljubljane; v maju, oktobru, decembru in ob Marijinih praznikih je bila na oltarju slika Brezmadežne, del opreme še iz stare cerkve.

Glavni oltar župnijske cerkve sv. Marjete izdelan v letih 1912 €“ 1914.

Nastavek levega stranskega oltarja je izdelek Feliksa Tomana. Vanj je vdelana slika Srca Jezusovega, ki jo je naslikal Anton Jebačin. Toman je za veliko noč leta 1915 napravil tudi kip Lurške Marije v niši nad oltarjem, venec dvanajstih zvezd okoli Marijine glave je izdelal pasar Kregar. Pri oltarju so leta 1950 namestili kip sv. Antona Padovanskega, ki ga je izdelal podobar Jože Jarm iz Osilnice.

Desni stranski oltar, posvečen sv. Jožefu, je leta 1884 še v stari cerkvi slovesno blagoslovil novomeški prošt Peter Urh. Leta 1957 so ga preuredili v sodoben božji grob, saj so bile stare kulise dotrajane, nerodno je bilo tudi njihovo postavljanje. Pri tem so odstranili kamnit oltarni nastavek, na menzo namestili lesen tabernakelj in nad njim obesili sliko Križanja iz Marijine cerkve v Slapih. V votlino oltarne menze so položili ležeči kip mrtvega Kristusa (Corpus Christi), izdelek Jožeta Jarma, kipe sv. Jožefa, sv. Alojzija in sv. Neže, ki jih je za oltar iz istrskega kamna izdelal ljubljanski podobar Franc Zajc, pa so razporedili po cerkveni ladji.

Na stenah ladje je nameščenih še nekaj drugih kipov. Na južni strani je kip Marije, Naše ljube Gospe presvetega Srca, o katerem piše Volčič, da je bil kupljen v Inomostu na Tirolskem in da je stal 47 goldinarjev. Na velikonočni ponedeljek leta 1877 je bil kip, ob prisotnosti velike množice ljudi, tudi slovesno kronan. To naj bi bilo prvo Marijino kronanje na Kranjskem. Na severni steni je nasproti Marijinemu nameščen kip sv. Terezije iz leta 1930.

Leta 1883 so bile pri slikarju Matiji Koželju iz Kamnika naročene nove podobe križevega pota, za katere je okvirje izdelal podobar Karel Poglajen iz Škocjana. Križev pot je blagoslovil p. Bernard Vovk, gvardijan frančiškanskega samostana v Novem mestu. Podobe je leta 1962 restavriral Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju. Matija Koželj je tudi avtor slike sv. Frančiška s tretjeredniki iz leta 1885.

Stenska slika sv. Frančišek s tretjeredniki Matije Koželja iz leta 1885, torej iz stare šmarješke cerkve.

Sliko brezjanske Marije pomagaj je leta 1927 naslikal minorit Blaž Farčnik. Podobo je leta 1956 restavrirala ter Jezusu in Mariji dodala kronici uršulinka Pia Garantini, bogat okvir pa je leta 1962 izdelal Maks Bergant iz Kamnika.

Leta 1967 je bilo izdelanih nekaj novih luči (pri obhajilni mizi, na prižnici, pod korom), za katere je načrte pripravil arhitekt Janez Valentinčič, izdelal pa jih je pasar Jože Pezdirc iz Ljubljane.

Slike. V južni stranski kapeli visi znamenita slika Križanje, katere prvotno mesto je bilo v slapenski cerkvi. Mnogofiguralna kompozicija se zgleduje po sliki manierističnega slikarja B. Luinija v cerkvi Santa Maria degli Angeli v Luganu in je eno najbolj kakavostnih del iz zgodnjega 17. stoletja pri nas. Župnik Volčič piše, da je bila slika v slapenski cerkvi med zavrženo šaro, po prenosu v Šmarjeto, pa so jo uporabljali v postnem času. Slika je bila leta 1956 restavrirana na Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani in nato nameščena v župnijsko cerkev, ki je suha in zelo obiskana od turistov.

Stenska slika Križanje v šmarješki župnijski cerkvi, delo neznanega italijanskega avtorja, znamenita dragocenost slovenskega nabožnega slikarstva.

Pod pevskim korom visita sliki sv. Jurija in Darovanja v templju, nastali verjetno še v 18. stoletju. Izvirata iz stranskih oltarjev stare cerkve, o katerih Volčič piše, da sta bila v rokoko zrezljana, že vsa črviva. Ker je že tako premajhna cerkev imela takrat kar pet oltarjev, in vseh niti ni potrebovala, so njuna lesena nastavka odstranili.

Orgle so del starega cerkvenega inventarja iz prve polovice 19. stoletja, napravil pa jih je Peter Rumpel iz Kamnika. Na kor nove cerkve jih je leta 1928 namestil Franc Jenko in jih ob tej priliki tudi popravil.

Slikana okna. Šmarješka cerkev je ob novogradnji dobila slikana okna, od katerih so bila nekatera izdelana v tvrdki Tiroler Glasmalerei v Innsbrucku. Okni v prezbiteriju je kupil župnik Zaman. Na tistem s podobo sv. Ane, ki uči Marijo brati, je napis: A.[ndrej] 1910. Z.[aman], na onem s podobo sv. Jožefa delavca z Jezusom pa: A.[ndrej] 1912. Z.[aman]. Na oknu na severni steni prečne ladje je upodobljen simbol Srca Marijinega in pod njim imeni darovalk: Elisabetha u.[nd] Maria Kaligar. Na tistem nasproti njega, ki ga je naročila družina Čudovan, pa je simbol Srca Jezusovega. Slikana okna v ladji in na pevskem koru je leta 1927 izdelala tvrdka I. Marinkovi‡ iz Zagreba. Med drugo svetovno vojno so bila okna precej poškodovana in leta 1960 popravljena. Takrat so v okno v južni steni ladje vložili podobo sv. Andreja kot spomin na župnika Andreja Zamana, ki je začel graditi novo cerkev, in podobo sv. Janeza Nepomuka, zavetnika župnika Ivana Perka, ki je nadaljeval Zamanovo delo in tudi dokončal gradnjo cerkve.

Nagrobni plošči. Pri prenovi notranjščine leta 1957 sta bili pod pevski kor vzidani nagrobni plošči šmarješkima župnikoma Jakobu Jegliču in Janezu Volčiču. Napis na Jegličevem nagrobniku pravi:

IN . HOC . HIEMALD . HORTO . / RESURECTIONIS . VER . EXPECTANT . QUAE . CADUCA . / FUERUNT . / ADM(odum) . REV(e)R(en)DI . DOM(ini) . / IACOBI . IEGLIZH . / PRIVS . PER . X . ANNIS . DOBROVENSIS . / POST . XXIII . ANNIS . LOCI . PAROCHI . / QUI . NAT(us) . BEGUNII . SUP(erioris) . CARN(iolae) . 4to JUL(ii) . 1780 / OBDORMIVIT . 28° MART(ii) . 1845 . / Kar je po letu pridno Ĺżeme delalo / To spomladi lepo zvetelo bo. / MOLIMO . SA- NJ . / POSVIT . / MOERENS . ET . GRATA . NEPTIS / Maria Jeglizh.

V tem zimskem vrtu pričakuje pomlad vstajenja, kar je bilo umrljivega od prečastitega gospoda Jakoba Jegliča. Prej je bil 10 let dobrovski, potem 23 let župnik v tem kraju; bil je rojen v Begunjah na Gorenjskem 4. julija 1780, zaspal 28. marca 1845. Postavila žalujoča in hvaležna nečakinja Marija Jeglič.

Napis na Volčičevem nagrobniku pove, da:

Tukaj čaka ustajenje prečastiti gospod / Janez Volčič / župnik, duh. svetovalec, slov. pisatelj, / roj. 27. apr. 1825 mašnik, 31. jul. 1849 / umrl 14. dec. 1887. / post. A.V.

Staro pokopališče. Ob župnijski cerkvi je bilo pokopališče, opuščeno leta 1948. Župnik Zaplata piše, da je bila za birmo leta 1964 okoli cerkvenega areala narejena kamnita škarpa. Kot gradbeni material so zanjo uporabili tudi fragment antičnega napisnega kamna.

Na severni strani je v kamnit zidec vzidan nagrobnik župnika Skale z napisom:

Tukaj v Gospodu počiva v. [velecenjeni] č.[častiti] gospod / JAKOB SKALA / od leta 1857do 1874 / duhovni pastir Šm[a]rješke fare / Rojen v Semiču 20 vel. serp. 1788. / Mašnik posvečen 25. Iuni 1825. / Poslušajte z groba €Ś.. / Drage €Ś.. daj me ovčice / Ve molite mi za večni mir / Prosil za Vas jest bom €“ Vaš pastir.

V škarpo je vzidan tudi spodnji del nekega nagrobnika, ki ga je izdelal kamnosek A. Kokal iz Bršljina v Novem mestu in ima ohranjen le del napisa: Milo. kličem z temne jame: /Moli o prijatelj zame.

Pri opisu župnijske cerkve sv. Marjete moram omeniti še to, da je na njenem pročelju vzidana spominska plošča z imeni padlih v 1. svetovni vojni.