Molitev Križevega pota Največ zaslug za uveljavitev križevega pota s štirinajstimi postajami ima frančiškan Leonard Portomavriški, ki je živel med letoma 1676 in 1751. Z njim se pravzaprav sklene zgodovinski razvoj križevega pota, ki se je ustalil pri številu štirinajstih postaj. Paolo Girolamo Casanova, kakor se je imenoval pater Leonard pred redovnimi zaobljubami, se je rodil v pristaniškem mestu Porto Maurizio, ki je takrat sodilo h kraljevini Sardinije, danes pa je to italijanski kraj Imperia blizu Genove. V Rimu je študiral medicino, filozofijo in teologijo, toda prvotna želja po redovniškem življenju ga je pripeljala v reformiran frančiškanski samostan svetega Bonaventura v Rimu, kjer je kot brat Leonard z enaindvajsetimi leti oblekel redovni habit. Leta 1702 je prejel mašniško posvečenje. Po letu 1704 je začel z ljudskimi misijoni in v času svojega delovanja, ki je trajalo več kot štirideset let, blagoslovil 572 križevih potov, po nekaterih virih celo več. Nihče v Italiji se ni s takšnim zanosom lotil širjenja pobožnosti križevega pota. Že za življenja so ga imenovali “apostol križevega pota”. Vpeljal je navado, da se v spomin Jezusove smrti na križu vsak petek ob 12. uri zvoni. Za blaženega je bil razglašen leta 1796, za svetnika pa leta 1867 (goduje 26. nov.). Leonardova uspešna misijonarska dejavnost in njegovo prizadevanje pri najvišjih predstavnikih Cerkve sta rodila uspehe. Njegove učinkovite pridige in zavzeto misijonarjenje so vplivali na papeže Benedikta XIII., Klemena XII. in Benedikta XIV. V svojih besedilih se je Leonard posvečal predvsem širjenju in molitvi križevega pota. Dolgoletni Leonardov napor je bil poplačan. Breve Exponi Nobis papeža Klemena XII. z dne 16. januarja 1731 je določil naslednje postaje, ki so odslej veljale za edino pravilni vrstni red: I. Jezusa obsodijo na smrt (Jezus pred Pilatom), II. Jezus vzame križ na svoje rame III. Jezus prvič pade pod križem IV. Jezus sreča svojo mater V. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ VI. Veronika poda Jezusu potni prt VII. Jezus drugič pade pod križem VIII. Jezus nagovori (tolaži) jeruzalemske žene IX. Jezus tretjič pade pod križem X. Jezusa slečejo in mu dajo piti vina z žolčem XI. Jezusa pribijejo na križ XII. Jezus umrje na križu XIII. Jezusa snamejo s križa (in ga položijo Mariji v naročje) XIV. Jezusa položijo v grob V zadnjih letih po 2. Vatikanskem koncilu pa se uveljavlja še XV. postaja križevega pota, ki ji pravimo Vstajenje ali Jezus vstane od mrtvih. Do tega miselnega premika je prišlo predvsem iz potrebe po osmislitvi Jezusovega trpljenja, ki pa je vstajenje. Trpljenje, kot ga je pretrpel Kristus dobi svoj smisel šele, ko je smrt dokončno premagana. Tudi človeško trpljenje samo po sebi ni smisel, ampak dobi svoj pomen šele v luči velikonočnega dogodka! Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.povzeto po J. Bartolju Molitev Molitev križevega pota vernikom pomaga, da v duhu spremljajo Jezusa od Pilatove hiše do Golgote. Pri molitvi se verniki v mislih ustavijo pri vsaki od postaj. Molitev vsake od postaj se začne z verzom "Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil." Sledi premišljevalna molitev, ki ni standardizirana. Njena lepota je ravno v odkrivanju novih in novih poudarkov. Molitev križevega pota je najbolj v navadi v postnem času, še zlasti na veliki petek, ki predstavlja obletnico Jezusove smrti. https://zupnija-smarjeta.rkc.si/index.php/content/display/688