Nebo se temni, Gospod, zemlja se trese, kako me je strah. Strah me je, kajti tvoj evangelij je strašen. Kje je veselo oznanilo, ki vodi za teboj na pot uspeha, časti? Na pot čudežev in cvetne nedelje, ko sem smel tudi jaz stati v senci tvoje slave. A zdaj Pod križem stojim in gledam proč. Oči držim trdno zaprte. Nočem jih odpreti. Nočem videti. Ne želim te gledati. Tako drugačen si, tako spremenjen. Bojim se, da še zadnjič odpreš že skoraj mrtve oči in me prosiš, naj se spremenim še jaz. Kaj bi naj spremenil, Gospod? Morda ti ni več všeč katera od mojih navad, ki jo imam za vrlino. Morda hočeš, naj neham razdajati tisto, česar ne potrebujem. In naj raje podarim vse, kar sedaj ljubosumno skrivam zase. Morda boš rekel, da vsa moja uspešnost in ves ugled, ki meni toliko pomeni, ne velja nič. Da so vsi moji načrti, ki jih kujem visoko v zvezde tako prazni. A najbolj se bojim, da bi me prosil: Brat moj, ostani z menoj. Tako človeški je ta trenutek. V trepet me spravlja in pot mi lije po čelu. Ponosno si me spremljal, ko so nama pod noge polagali plašče in palmove veje. Bodi z menoj še sedaj. Strah me je. Zato držim oči zaprte. Delam se, da spim in nočem se prebuditi. Skušam čutiti, kar čutiš ti. A le človek sem. Ne upam s teboj, Gospod. Gospod, pribili so te. Na križu si razpel svoje svete roke. In ko pride čas, boš z njimi objel in rešil svet. Objel boš tudi mene in me okrepil, da vzamem svoj delež na svoje rame. Pogumno. Ne želim stopiti vstran, ne želim ponovno zapreti oči. Naj bom močan. Naj bom junak. “Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!” Pepel pomeni minljivost. Našo minljivost ne minljivost drugih. Našo, mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: “Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!” Vse postane pepel. Moja hiša, moja obleka, oprava in denar, travnik in gozd. Pes, ki me spremlja in  žival v hlevu. Roka, s katero pišem, in beroče oko in vse moje telo. Ljudje, ki sem jih ljubil, ljudje, ki sem jih sovražil in ljudje, ki sem se jih bal. Kar se mi je na zemlji zdelo veliko in majhno in zaničljivo, vse je pepel, vse…  S pepelom spokornosti bomo danes zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra. Priznajmo, da nismo sveti, da nismo Bogu po volji, da marsikdaj ne živimo kot kristjani… Obžalujmo in z zaupanjem prosimo Boga, da nam odpusti. Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. Takrat so oznanjale Kristusov slovesni vhod v Jeruzalem in k nam. Zdaj pa nas hočejo spomniti njegovega prihoda ob naši smrti in ob koncu časov. Takrat so bile znamenje življenja, zdaj so znamenje »smrti«. Oboje pa zato, da bi ga v življenju in smrti pozdravljali: »Hozana, blagoslovljen, ki prihajaš!« Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj. Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je čas. V njem vse mineva, ugaša, hira, umira; tudi naše življenje – celo cvetoča mladost. Vsega tega se najbrž premalo zavedamo. Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj pri Bogu. Pepeljenje nas torej po eni strani spominja na smrt, na drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom. Trgovina z mirom, prijateljstvom, ljubeznijo … Nekdo je šel mimo trgovine, na kateri je pisalo: »Mir, prijateljstvo, ljubezen…!« Ko je vstopil, je za prodajnim pultom našel Jezusa samega. Takrat je verjel, da je ponudba resnična. Rekel je: »Jezus, daj mi polno mero ljubezni, dovolj miru za vso našo družino, tri posode prijateljstva za moje sosede, s katerimi se prepiramo…!« Jezus je počakal, da je končal z naštevanjem, nato pa je rekel: »Prijatelj, tukaj ne prodajamo sadov, ampak samo semena!« Jezus je bil za nas položen v grob kot seme, da bi med nami uspevala dobrota, mir, prijateljstvo! Če naša ljubezen ne raste, potem nismo prav sejali, potem je Jezus umrl zaman. Jezusa slečejo – mama in oče se prepirata pred otroci Oče in mama sta se prepirala pred otroci. Naenkrat je sredi prepira zazvonil telefon. Mama je dvignila slušalko in na drugi strani je glas vprašal: »Oprostite, kličemo iz uredništva znanega časopisa. Opravljamo anketo – Imate radi svojega moža?« Mama je bila pretresena in je dala slušalko očetu. Tudi njega je glas na drugi strani vprašal isto: »Imate radi svojo ženo?« Oče in mama sta se spogledala in oba je bilo sram. Kajti na drugi strani telefona ni bila urednica znanega časopisa, ampak njuna mala hčerka, ki je telefonirala iz sosednje sobe. Jezusa slečejo in bilo ga je sram. Očeta in mamo iz zgodbe je bilo sram, ker se nista spoštovala. Naj bo z nami drugače – spoštujmo vsakega, še posebej ljudi s katerimi živimo! Jezus umrje na križu – Pelikan Pripovedujejo, da je pelikan zelo požrtvovalna ptica. Če ne najde hrane za svoje mladiče, si nakljuva prsi, da iz njih priteče kri in z njo nahrani svoje mladiče. Tako mladiči preživijo, pelikan pa včasih zaradi svoje požrtvovalnosti celo umre. Jezus je tak pelikan. Umrl je za nas, da bi mi živeli. Ne samo svojo kri, pri sveti maši nam daje v hrano celo svoje telo. Naj nas ta nebeška hrana ne obdrži samo pri življenju, ampak nas tako opogumi, da se ne bomo ukvarjali samo s seboj. Naj nam da moči, da bomo kot Jezus čuteči in usmiljeni, blagi in usmiljeni. Božji ljubljenci naj bodo tudi naši ljubljenci. Jezus hvala ti za tvojo velikodušnost, hvala, ker si umrl za nas, da bi mi živeli! Križ obsijan s soncem Planinci so se napotili v Alpe, da bi uživali ob lepem razgledu. Toda v dolini je bila gosta megla, pa tudi hribi so bili zaviti vanjo. V upanju, da bo megla z višino izginila, so se napotili proti vrhu. Hodili so uro in več, toda megle ni bilo konec. Nasprotno! Bila je še gostejša kot v dolini. Ko so se že hoteli obrniti proti dolini, jim je prišel nasproti domačin. Vprašali so ga, ali je kaj upanja, da bo megla izginila. Domačin jim je odgovoril: »Priti morate do križa, tam je povsem jasno.« Tako je tudi bilo. Na vrhu je stal križ, obsijan s soncem; megle ni bilo. Nebo je bilo jasno, da so se videli sosednji vrhovi kakor na dlani. Ali Bog obstaja? Moški je odšel k brivcu, da mu uredi lase in brado. Ves čas striženja sta imela zelo prijeten pomenek. Govorila sta o mnogih stvareh in, ko sta se dotaknila tematike o Bogu je brivec dejal: “Ne verjamem, da Bog sploh obstaja.” “Zakaj tako mislite?” ga je vprašal moški. “Pojdite ven na cesto in boste takoj opazili zakaj ni Boga. Če bi Bog obstajal, na tem svetu ne bi bilo toliko bolanih ljudi, niti toliko zapuščenih otrok? Če bi Bog obstajal, tudi ne bi bilo ne trpljenja, ne bolečine. Ne morem si predstavljati ljubečega Boga, ki bi dopuščal vse te stvari.” Moški se je malo zamislil, a ni nič odgovoril, saj si ni želel prepira. Ko je brivec svoje delo končal je moški že hotel zapustiti lokal. Tisti hip pa je na cesti zagledal človeka z dolgimi umazanimi lasmi in neostriženo brado, ki je bil videti umazan in zapuščen. Obrnil se je in dejal:” Veste kaj, brivci ne obstajajo.” “Le kako lahko kaj takega rečete?” ga vpraša presenečen brivec.” Jaz sem tukaj in jaz sem brivec. Ravnokar sem vas ostrigel.” “Ne,” pravi moški. “Brivci ne obstajajo, kajti če bi obstajali, ne bi bilo ljudi z dolgimi umazanimi lasmi in neostriženimi bradami, kot je tale zunaj.” “Pa vendar brivci obstajajo. Vse kar se dogaja je le to, da ljudje ne prihajajo k meni.” “Natančno to,” mu pritrdi moški. “To je bistvo. Bog ravno tako obstaja. A vse kar se dogaja je le to, da ljudje ne prihajajo k njemu in ga tudi ne iščejo. Zato je toliko bolečine in trpljenja na tem svetu.” Vera je resnično nov par notranjih oči Helen Keller, gluho in slepo Angležinjo, so vprašali: »Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?« – »Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakšnega človeka je, če ima oči, pa ne vidi.« Res, pogosto se zgodi, da ljudje z zdravimi telesnimi očmi bistvene stvari spregledamo. Očitno je, da se bistveno lahko vidi samo z notranjim pogledom, s srcem in dušo. Ali se ne dogaja tudi nam, da o Jezusu poslušamo berila, evangelije in pridige, da ga pogosto omenjamo, da se velikokrat v molitvi z njim pogovarjamo, a se nam kljub temu zdi, kot da je nekje zelo daleč? Včasih se zgodi, da Jezusa sploh ne srečamo. Morda občutimo njegovo bližino, ampak ga ne slišimo. Ne vidimo ga, ker ne znamo iti vase, v globino svojega bitja, v svoje srce. Lahko bi rekel: ne znamo zapreti svojih telesnih oči, da bi z duhovnimi očmi doživljali resničnost. »Vera je resnično nov par notranjih oči, ki vidijo, kar je bilo prej neznano« (John Powel). »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo«. To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bil slepi, bi ne imeli greha. Ker pravite: ‘Vidimo’, vaš greh ostane«. (Jn 4, 22 – 24) Gospod, prosimo te za luč, da bomo lahko videli svoje bližnje tako, kot jih vidiš ti. Prosimo te za strpnost, potrpežljivost in vztrajnost, da bomo ostali povezani tudi v dnevih stiske in nemira Gospod, kadar sem lačen, mi daj nekoga, ki prosi hrane; kadar sem žejen, mi pošlji nekoga, ki je potreben pijače; kadar me zebe, mi pošlji nekoga, ki trepeta od mraza; kadar sem potrt, mi pošlji nekoga, da ga potolažim; kadar moj križ postane pretežak, mi pošlji nekoga, da mu pomagam. Kadar se čutim zapuščenega, mi pošlji nekoga, da ga ljubim. (Mati Terezija) https://zupnija-smarjeta.rkc.si/index.php/content/display/685