Sestra Marija Krizina Bojanc Jožefa Bojanc, s. Krizina, je bila rojena 14. Maja 1885 v Zburah pri Šmarjeških Toplicah v Sloveniji. Krščena je bila istega dne v župnijski cerkvi v Šmarjeti. Starši Mihael in Marija, rojena Bizjak, so imeli pet hčera in sina, ki je umrl v šestem letu starosti. Jožefa je bila rojena kot drugi otrok. Oče je leta 1891 odšel na delo v Ameriko, vendar se je čez čas izgubila vsaka sled za njim. Mati je tako ostala sama z majhnimi otroki in je kmetovala, da jih je preživljala. Bila je zelo pobožna žena, moč je dobivala pri vsakdanji maši in obhajilu. Prizadevala si je, da bi otroke vzgojila v zdravem krščanskem duhu. Po zgodnji smrti sina je hčerke zaupala posebnemu varstvu Device Marije; pred njenim oltarjem je pogosto molila. Zaradi družinskih razmer je Jožefa ostala na domu do 36. leta, da bi lahko pomagala materi in sestram. Pri teh letih se je spoznala s sestrami Družbe hčera Božje ljubezni, ki so v Sloveniji zbirale pomoč za vzgojne in šolske zavode v Bosni in Hercegovini. Jožefa je tedaj začutila močan notranji klic in željo, da bi se posvetila Bogu v redovniškem življenju. Odločila se je za ta korak in odšla v samostan v Sarajevo. Kako leto pozneje je šla zanjo tudi mlajša sestra Angela, ki je dobila redovno ime s. Alfonza. Jožefa je bila sprejeta v družbo 28. decembra 1921. Odlikovala se je v posebnih sposobnostih, ki jih je prinesla iz domače družine, na poseben način pokorščino ter odprte oči in srce za bližnjega. S takim odnosom do bližnjega in z odpovedjo sebi je vstopila v noviciat 27. junija 1922 in dobila ime sestra Marija Krizina. Začasne obljube je naredila 28. junija 1923, večne pa tri leta pozneje, 5. avgusta 1926. Sestra Krizina je dve obdobji svojega redovnega življenja preživela na Palah ter v drugih redovnih skupnostih v Bosni, zlasti v krajih, od koder so sestre s kmečkimi pridelki gmotno oskrbovale šole in internate svoje družbe. Na Palah je skrbela za živino, opravljala druga kmečka in hišna dela ter delala v pralnici. Sestra Ljiljana o njej pove: »Bila je tiha, zbrana in pobožna sestra, marljiva kot čebela.« Sestre se spominjajo, da je bila po značaju nekoliko plaha, pri delu pa nadvse vestna, zanesljiva in pripravljena pomagati. Imela je izreden dar opažanja, znala je drugemu priskočiti na pomoč, ga razumeti in pomiriti. Odlikovala se je po preprostosti, skromnosti in nevsiljivosti. Sestra Blanka Kralj pripoveduje: »Nikogar ni nadlegovala s svojimi težavami ali z izkustvom nerazumevanja. V tihoti svoje duše je molila za blagoslov pri delu, za predstojnike in sestre. Skratka: bila je vsa Božja in kot takšno, dozorelo za Boga, jo je vzel k sebi.« Bila je žena molitve, potrpežljiva in vdana v Božjo voljo. Iz molitve je črpala ljubezen in moč za vsakdanje darovanje bližnjemu. Sestra Beata navaja: »Bila je polna Boga; zdelo se je, da stalno premišljuje o Njem. To je bilo mogoče opaziti iz njenega ravnanja.« Kaj ji je pomenila sv. maša, najbolje potrjuje dogodek v gozdu na Palah, ko je zaradi Jezusa jokala. Sestra Ligorija Murn pripoveduje: »Ko je bila že starejša, je delala v gozdu. Nekoč sem jo videla, kako joka. Vprašala sem jo, ali težko dela. Ona pa je odgovorila, da ni težko delati, ampak ji je težko, ker ne more biti vsak dan pri maši in obhajilu.« K Jezusu in njegovemu Srcu se je bližala po Mariji. V družinski vzgoji je dobila dobre in trdne temelje, ona pa je to nadgrajevala. Med sestrami je bila prepoznavna po marijanskem duhu ter po veliki ljubezni in pobožnosti do Device Marije. Njej je zaupala svoje življenje, drugim pa je priporočala, naj se z zaupanjem zatekajo k Njej, ki je »dobra mati in pomočnica«. Njena globoka duhovnost se je kazala v sadovih iskrene in zavzete ljubezni do sester, s katerimi je živela. Občutile so njeno skrb, da katera izmed njih ne bi bila preobremenjena z delom. Ker je živela v evangeljskem duhu, ne pa po zahtevah telesa, se je to kazalo v tem, da je izbirala težavnejša dela, ne pa lažjih. S. Vinka Udovičić, ki je bila tedaj mlada sestra (juniorka), se spominja: »Ko smo opravljale težaška dela na samostanskem posestvu, je s. Krizina vedno izbirala težavnejša dela, meni pa prepustila lažja.« Aprila leta 1930 je bila na osebno prošnjo vnovič premeščena na Pale. Niso nam znani razlogi za njeno prošnjo. Znano je le to, da je na Palah že bila prej (od leta 1925 do leta 1927), vendar ji delo z živino ni najbolj ustrezalo. Ali se je tudi v tem pokazalo načelo, da je treba »izbirati težja dela«, ne vemo, to je znano le Bogu. Njeno izbiro osvetljuje pričevanje s. Vinke, ki jo je pogosto slišala govoriti, da bi rada umrla kot mučenka. Morda prav zaradi te želje ni skrbela le za lastno življenje, ampak se je velikodušno žrtvovala in izgorevala za druge s tem, da je vedno izbirala, kar je bilo težje in, kar ima večjo ceno. Sestra Krizina je umrla mučeniške smrti v 56. letu življenja. Sestra Marija Antonija Fabjan Jožefa Fabjan, s. Antonija, je bila rojena 23. januarja 1907 v vasi Malo Lipje pri Novem mestu. Vas je tedaj spadala pod župnijo Hinje, danes pa je v župniji Žužemberk. Bila je tretja izmed petih otrok očeta Janeza in mame Jožefe, rojene Kralj, ki je po smrti prve žene sprejela tri starejše Janezove otroke. Leta 1911 je oče Janez resno zbolel in umrl, ona pa je ostala sama z osmimi otroki. Imeli so veliko kmetijo. Vdova si je prizadevala za vzdrževanje družine in vzgojno otrok. Jožefina dve leti mlajša sestra Amalija, poročena Pružan, pripoveduje: „Mama ni skrbela zgolj za naše gmotne potrebe, ampak tudi za to, da nas je duhovno vzgojila. V družini smo vsak dan molili, ob nedeljah pa šli k maši.“ Mama se je glede prihodnosti družine močno opirala na najstarejšo hčer, Jožefo. Ta je bila zelo nadarjena in sposobna, vendar ji družinske razmere niso dovoljevale, da bi končala več kot štiri razrede osnovne šole. Ko je mama hudo zbolela, jo je Jožefa negovala. Leta 1918 je družino zadela še ena boleča izguba – materina smrt. Tako so otroci, nekateri še nedorasli, izgubili starše. Skrb zanje so sprejeli sorodniki. Jožefa je bila tedaj stara enajst let. Njeno vzgojo je prevzela mamina sestra Marija Poznik, ki je bila zelo pobožna žena. Vzgajala jo je v krščanskem duhu in v njej utrjevala vrednote, po katerih naj bi usmerjala svoje življenje. Nekega dne je Jožefa zaupala teti Mariji svoj namen, da se želi posvetiti Bogu v Družbi hčera Božje ljubezni. Aprila leta 1929 je odšla iz Slovenije v Bosno in v Sarajevu začela redovniško življenje. Kot pripravnica (postulantka) se je odlikovala v ubogljivosti in vestnosti pri delu. Marca 1930 je vstopila v noviciat in sprejela ime s. Marija Antonija. V drugem letu noviciata in v času priprave na redovne obljube je bila njena vzgojiteljica s. Berchmana, modra in izkušen redovnica, s katero sta pozneje dosegli palmo mučeništva. Med odlikami, zapisanimi v osebnem dosjeju pred redovnimi obljubami, je zapisano, da je »vneta za redovno življenje, dosledna v izpolnjevanju tega, kar bo obljubila«. Začasne obljube je naredila 19. marca 1932, večne pa pet let pozneje, 28. avgusta 1937. Sestra Antonija je delala na vrtu, v pralnici in na zemljiških posestvih v skupnostih, ki so skrbele za vzdrževanje vzgojno-izobraževalnih ustanov družbe. Ko je zbolela, se je občasno mudila na Palah, nato pa se je vrnila k vsakdanjim opravilom. Dve leti pozneje leta 1936, je prestala operacijo, po njej pa je spet prišla na okrevanje na Pale in tam ostala do konca življenja. O njenih človeških in krščanskih vrlinah so ohranjena pričevanja sester, ki so jo poznale. Sestra Ljudevita Torbašinović se spominja, da je »s. Antonija zelo resno vzela svoj poklic« že na začetku redovniškega življenja. Podobno pričuje s. Vinka, ki je imela priložnost živeti z njo in ji biti blizu: »V začetku se ji nisem mogla približati, ker se mi je zdela preveč resna. Vendar pa sva se ob tem, da sva živeli in delali skupaj, tesno zbližali. Prepričala sem se, da je bila odlična redovnica. Naše delo na pripekajočem poletnem soncu je bilo zelo težko, delale pa smo vse iz ljubezni do Boga.« Spoznala jo je kot pobožno, vestno in zelo delavno redovnico, ki je tudi njo spodbujala k doslednemu redovnemu življenju. Zlasti ji je bila vzor v tem, da ni »nikoli slišala, da bi kaj rekla proti predstojnici ali kateri izmed sestra«. Sestro Antonijo so vsi poznali kot tiho, umirjeno in modro ženo. Govorila je le, če je bilo koristno in nujno za drugega ali pa o vprašanjih duhovnega življenja. Na sestro Valerijo je naredila močan vtis z umirjenostjo, ki je bila sad vztrajnega prizadevanja za samovzgojo: »Njena preudarnost je bila odsev njenega mirnega značaja. Bila je polna Svetega Duha.« O njeni duhovni podobi pa je zapisala: »Kot sestra je bila vzorna; s svojim svetlim zgledom in vzornim življenjem je vse do mučeniške smrti druge pritegovala k posnemanju.« Sestra Ligorija se spominja njenega življenjskega načela, ki ga je prevzela od tete, ki jo je vzgajala. Pripoveduje: »Ko je bila s. Antonija z menoj na Betaniji, mi je pripovedovala, da ji je teta vedno govorila: 'Če ti kdo naredi kaj hudega, mu vrni z dobrim!' Po teh evangeljskih besedah se je ravnala tudi sama.« V knjigi Nekrologi sester je o njej zapisano, da se je odlikovala v pokorščini in ponižnosti, kar je odsevalo v razmerju do Boga in ljudi. Skrb za vrt, delo v pralnici in opravljanje drugih hišnih del ji je pomagalo, da je odkrila vrednost in lepoto majhnih reči, zato tudi ni iskala tega, kar je na zunaj pomembno. Nadvse je ljubila Boga ter mu v ljubezni izročala, kar je delala vsak dan. Delo je posvečevala z molitvijo. Sestra Anita Vlahović se spominja, da je pogosto odhajala v kapelo ter tam tiho in zbrano molila. Njena ljubezen do Boga se je dopolnjevala v ljubezni do bližnjega. O tem je v Nekrologih sester zapisano: »Nikoli, je ni bilo treba prositi za, kako uslugo, saj je že sama videla naše potrebe in bila pripravljena pomagati.« Sestra Antonija je umrla mučeniške smrti štiri leta po večnih obljubah, ko je bila stara 34 let.    https://zupnija-smarjeta.rkc.si/index.php/content/display/682