Zaupati v Boga

Na dan 14. 5. pred 132 leti se je v Zburah rodila Jožefa Bojanc. Jožefa je bila drugi od šestih otrok. Doma so imeli gostilno do leta 1891, ko je oče Mihael odšel v Ameriko, od koder pa se ni več vrnil. Mama Marija je tako ostala sama s petimi otroki, šesti pa je bil na poti. Pobožna mati je vse svoje otroke izročila Mariji v varstvo. Prav po Marijinem zgledu sta dve hčeri izrekli svoj »zgodi se« in se odločili za redovniško pot med Hčerami Božje ljubezni. Sestre Hčere Božje ljubezni so začele delovati na Palah pri Sarajevu leta 1911. Pomagale so ubogim, tolažile bolnike, poučevale otroke revnih staršev. Živele in delale so tiho in skromno po geslu svoje ustanoviteljice Frančiške Lechner: »Vse za Boga, uboge in našo Družbo!« Frančiška je Družbo Hčera Božje ljubezni ustanovila na Dunaju leta 1868. Škof Josip Štadler je po nasvetu hrvaških jezuitov poklical sestre v Sarajevo, kjer so začele s svojim prosvetnim in karitativnim delom zlasti med dekleti. Pred II. svetovno vojno je Družba štela okrog 300 članic. Svoj apostolat so sestre razširile po vseh hrvaško govorečih krajih. Po vojno so izgubile vse važnejše postojanke in so bile prisiljene prevzeti splošno pastoralno delo po župnijah. Danes sestre vodijo otroške vrtce internate za dekleta, pomagajo po bolnišnicah in domovih za ostarele, vodijo domove Karitas za socialno ogrožene otroke in drugo.

Začetek II. Svetovne vojne sester ni oviral, da ne bi nadaljevale svojega dela in poslanstva. 11. decembra 1941 so v popoldanskih urah četniki vdrli v mali samostan na Palah imenovan Marijin dom, ga izropali in požgali. Sestre so skupaj z drugimi ujetniki odpeljali v Goražde, kjer so jih zaprli v drugo nadstropje vojašnice. Zaradi hude zime in visokega snega niso vse sestre prišle do Goražda. 76 letna sestra Berhmana ni zmogla poti in je ostala v Sjetlini. 23. decembra 1941 so jo odpeljali v gozd in ubili. K sestram, ki so prišle v Goražde in so bile zaprte v vojašnici, so pozno ponoči 15. decembra 1941, vdrli pijani četniki. V svoji podiv-janosti so napadli sestre, z njih trgali obleke in jih hoteli posiliti. Po kratkem boju se je sestri Juli uspelo iztrgati iz rok pijanega vojaka, stekla k oknu in s pobožnim klicem: »Jezus reši nas!« skočila skozi okno. Zanjo so stekle še ostale tri sestre in skočile skozi okno. Ko so vojaki to videli, so bili povsem zbegani, potem pa so povsem razjarjeni stekli pred vojašnico. Sestre, ki so bile hudo poškodovane, vendar še žive so začeli prebadati z noži in jih tako ubili. Njihova telesa so nato odvlekli do reke Drine in jih zmetali vanjo, ki je tako postala grobnica njihovih telesnih ostankov.

Iz pisem sestre Jule, ki je bila predstojnica na Palah.

»Okoli nas podirajo in požigajo, kradejo in si s silo jemljejo. Ljudje postajajo slabši kot zveri. Mi smo, hvala Bogu, še žive (...) Čakamo, kaj nam bo dragi Bog določil (...). Naj nam dragi Bog podeli srečno in lepo smrt, drugega ne potrebujemo! (...) Smo v Božjih rokah. On najbolje ve, kaj je dobro za nas. Če je za odrešenje naših duš bolje, da živimo, nas bo Bog rešil iz rok naših sovražnikov, če pa ne, nas bo prej vzel k sebi.« (s. Jula, pismo 16. 10. 1941)

»Pomagajte nam moliti in darovati se, da bi se to trpljenje vendarle že končalo, ali pa se bomo me preselile v boljše življenje in ne bomo več gledale trpljenja okoli nas.« (s. Jula, pismo 11. 12. 1941)

 

nalagam novice...